Zmeraj se najde kakšen izgovor za to, da ljudi ne povabimo na obisk. S tem ne mislim na vas, temveč nase in na svojo družino. To je moje javno priznanje. Naš dom je premajhen; naš dom ni dovolj dobro opremljen. Naš dom ni pospravljen; ničesar primernega nimamo, da bi postregli gostom; sem introvertiran in ljudje me izčrpajo. Nato so tukaj še pomisleki o morebitnih gostih. Ne poznam jih. Kaj, če bodo nevarni za moje otroke? Kaj, če se bodo neprimerno vedli? Kaj, če bodo dolgočasni? In najhuje: ne poznam jih in jih iz različnih razlogov ne maram.

Večino življenja sem na svoje zdravje gledala kot na nekaj, kar je drugotnega pomena – zanemarjala sem gibanje in zdravo prehrano ter iskala hitre rešitve. Po več letih borbe sem končno dojela, da bistvo tega, da skrbim za zdravje, ni le moj videz ali počutje, temveč predvsem slavljenje Boga z življenjem, ki mi ga je zaupal.

Vsak človek si v življenju zastavlja različna vprašanja. Kot otrok sem se pogosto spraševal, kje bom dobil denar za sladoled ali sladkarije, pozneje pa so me mučila resnejša vprašanja, na primer kdaj bom dobil dovoljenje za snemanje svoje radijske oddaje. Drugje po svetu se ljudje sprašujejo, kako priti do obroka hrane, da ne bodo lačni. Vprašanja so različna, a skupno jim je to, da se nanašajo na trenutek in ne na večnost.

Vsaj zadnji dve stoletji je zahodni svet v veliki meri poganjalo prepričanje, da je zgodovina progresivna, da bo človeštvo neizogibno ustvarilo svet vse večje in večje varnosti, blaginje in svobode; močno prepričanje, da bo vsaka generacija živela v boljšem svetu od predhodne.

Navsezadnje ljubezen ni le čustvo – je načelo. »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen« (Prvo pismo Korinčanom 13,4).

Včasih preprosto potrebujemo prost dan. 24 ur, v katerih nam ni potrebno razmišljati o delu ali drugih življenjskih skrbeh in stresnih dejavnikih. Na srečo je Bog to vedel in načrtoval že v času stvarjenja tega sveta.

Sveto pismo ima veliko povedati o smrti in kako ta vpliva na nas ljudi. Še več, zamisel o smrti se ne konča pri umiranju. Naš um se sooča z nepoznanim – kaj se zgodi po smrti in kaj storimo, ko izgubimo nekoga, ki ga imamo radi.

Sveti Duh je tretja oseba božanstva oz. Trojice. On je ta, ki nas vodi k tesnejši hoji s Kristusom.

Misel o večnem življenju lahko zveni čudovito in tudi zastrašujoče. V Svetem pismu je večno življenje popolna, nebeška usoda, ki jo bo človeštvo prejelo, ko se odloči slediti Jezusu Kristusu.

Po navedbah knjige Razodetje je Nova zemlja naša končna destinacija – naš večni dom. To je kraj, kjer bo človeštvo živelo večno.