Vsaj zadnji dve stoletji je zahodni svet v veliki meri poganjalo prepričanje, da je zgodovina progresivna, da bo človeštvo neizogibno ustvarilo svet vse večje in večje varnosti, blaginje in svobode; močno prepričanje, da bo vsaka generacija živela v boljšem svetu od predhodne.

Navsezadnje ljubezen ni le čustvo – je načelo. »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen« (Prvo pismo Korinčanom 13,4).

Včasih preprosto potrebujemo prost dan. 24 ur, v katerih nam ni potrebno razmišljati o delu ali drugih življenjskih skrbeh in stresnih dejavnikih. Na srečo je Bog to vedel in načrtoval že v času stvarjenja tega sveta.

Sveto pismo ima veliko povedati o smrti in kako ta vpliva na nas ljudi. Še več, zamisel o smrti se ne konča pri umiranju. Naš um se sooča z nepoznanim – kaj se zgodi po smrti in kaj storimo, ko izgubimo nekoga, ki ga imamo radi.

Sveti Duh je tretja oseba božanstva oz. Trojice. On je ta, ki nas vodi k tesnejši hoji s Kristusom.

Misel o večnem življenju lahko zveni čudovito in tudi zastrašujoče. V Svetem pismu je večno življenje popolna, nebeška usoda, ki jo bo človeštvo prejelo, ko se odloči slediti Jezusu Kristusu.

Po navedbah knjige Razodetje je Nova zemlja naša končna destinacija – naš večni dom. To je kraj, kjer bo človeštvo živelo večno.

Če ste se že kdaj vprašali, ali molitev sploh deluje, niste edini. Od kod zamisel, da Bog sliši in uslišuje naše molitve?

Včasih se prošnja za vsakdanji kruh v molitvi očenaš zdi nesmiselna, predvsem kadar sedimo za pogrnjeno mizo ali kadar siti počivamo v topli dnevni sobi.

Prvi del te snovi kratko opisuje zgodovinski in teološki okvir prvih adventistov in podaja razlog, zakaj se je izraz Trojica v njihovih pogovorih v glavnem uporabljal v negativnem smislu.