Vstajenje

Vsaj zadnji dve stoletji je zahodni svet v veliki meri poganjalo prepričanje, da je zgodovina progresivna, da bo človeštvo neizogibno ustvarilo svet vse večje in večje varnosti, blaginje in svobode; močno prepričanje, da bo vsaka generacija živela v boljšem svetu od predhodne.

To je ena od zapuščin evropskega razsvetljenstva, katerega mnenjski voditelji so napovedovali, da bodo človeški razum, domiselnost in znanost nekoč osvobodili človeštvo preteklih vraževerij in ga neizogibno popeljali v boljšo prihodnost.

Potem pa je prišlo 20. stoletje. Leta 1947 je Wystan Hugh Auden napisal svojo s Pulitzerjevo nagrado nagrajeno pesnitev Doba tesnobe. Govori o štirih osebah v baru na Manhattnu, ki se pogovarjajo o svojem življenju in življenju nasploh. Kar je pritegnilo pozornost je bil sam naslov, ki je zelo dobro povzemal doživljanje časa. V manj kot štirih desetletjih je namreč svet šel skozi dve svetovni vojni, pandemijo gripe, veliko depresijo in bil na poti v desetletja dolgo obdobje hladne vojne med zahodom in komunističnimi državami.

Ko se je hladna vojna leta 1989 končala, je prišlo do navidezne oživitve prepričanja o neizogibnosti človeškega napredka. Strah pred ideološkimi spopadi, ki bi lahko prinesli novo svetovno vojno, je skoraj povsem izginil. Mednarodni kapitalizem, ki ga je poganjala globalizacija, je deloval na visokih obratih in številna gospodarstva so doživljala razcvet. Videti je bilo da je doba tesnobe preteklost; optimizem razsvetljenstva je znova zasijal v vsem svojem sijaju. Več kot polovica svetovnega prebivalstva je bila prepričana, da bodo otroci na boljšem kot je bila generacija njihovih staršev. Yuval Noah Harari je v svoji uspešnici z naslovom “Homo Deus: Kratka zgodovina jutrišnjega dne” trdil, da človeštvo ne le da ne potrebuje Boga, ampak je samo svoj Bog in svoje upanje za veličastno prihodnost saj ima na razpolago vse vire, s katerimi jo lahko ustvari.

Toda že sredi prvega desetletja 21. stoletja se je število tistih, ki so verjeli v boljše življenje svojih otrok, znova začelo zmanjševati. Pesmizem glede njihove prihodnosti in prihodnosti družbe se je do današnjih dni le še poglobil. Pandemija COVID-a, vojna v Ukrajini, bančna kriza …. Kaj če bo vse skupaj le še slabše?

Za pesimizem obstajajo različni razlogi. Nekateri jih vidijo v polarizaciji in drobitvi naše družbe, ki je razkrila, da smo izgubili deljena prepričanja o skupnem dobru zaradi česar smo soočeni z globoko izgubo zaupanja do vseh ustanov, ki so našo družbo držale skupaj.

Drugi grožnjo svetli prihodnosti vidijo v posledicah znanstvenega in tehnološkega napredka. Na primer: pandemijo covida je bilo nemogoče omejiti zaradi naše močne globalizacije našega sveta, ki se je odražla v izjemni mobilnosti in poveznosti svetovnih gospodarstev; in obe sta posledica sodobne tehnologije.  Naša polarizacija in izguba zaupanja v to kar verjamemo, sta dandanes prepoznana kot posledica vpliva družbenih medijev. Rastoča grožnja klimatskih sprememb in mednarodnega terorizma, sta prav tako povezani s tehnološkim napredkom. Stkratka: tisto, kar naj bi nas obvarovalo pred velikimi težavami, nam prinaša nove.

Toda obstaja še tretja kategorija razlogov za rastoč občutek tesnobe in brezupa, ki zaznamujeta naš čas. S počasnim a zanesljivim napredkom, smo izgubili nekaj, kar ga je podpiralo: smisel, povezanost in globoko srečo, ki je več kot le zadovoljitev pozemskih potreb. Kot človeštvo smo izgubili vero, ki predstavlja temelj za svetost človeškega življenja in motivacijo za požrtvovalno ljubezen v medčloveških odnosih. To pa so stvari, ki nam jih znanost ne more dati. Največja grožnja našemu upanju na boljši svet ni zunaj nas, ampak različna zla, ki neprestano izvirajo iz naše notranjosti. Znanost zla ne more izbrisati - pravzaprav nam daje vedno nova orodja kako ga uporabiti za dosego lastnih ciljev. In ko rečemo zlo, ne mislimo le na njegove grozljive izbruhe, kot smo jim priča v vojaških spopadih. Mislimo na običajne krutosti sebičnosti, rasnih predsodkov, arogantnosti in ponosa, neiskrenosti in korupcije ter nešteta druga vsakdanja dejanja, ki družbo vlečejo navzdol.

Kaj sledi? Ali sploh obstaja kakšno upanje na boljšo prihodnost?

Svetopisemska beseda elpida, ki je v naš jezik prevedena kot upanje, pomeni globoko gotovost. In ta gotovost, to upanje, v krščanskem pogledu na svet temelji na enem samem eksplozivnem dogodku - na smrti in vstajenju Jezusa Kristusa. To je tisto, kar krščanstvo ponuja svetu, ki je izgubil upanje.

Ljudje, ki jim je apostol Peter pisal so živeli v dobi tesnobe; doživljali so razne stiske in preizkušnje in zato jih je spomnil na to: “V svojem velikem usmiljenju nas je po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih prerodil za živo upanje … tako da se vaša vera in upanje nanašata na Boga.” (1 Pt 1,3.21) Vera v vstajenje zasaja to upanje v samo korenino naše duše. To postane del tega, kar smo in nam pomaga, da se soočimo z vsem. A sprejemanje golega dejstva o vstajenju, tega ne naredi avtomatično za živo upanje. Moramo razumeti ne le to, da se je vstajenje zgodilo, ampak tudi kaj v resnici pomeni.

Jezusovo vstajenje se je dejansko zgodilo. “V dva tistoč letih posmehljivega skepticizma … ni bila ponujena nobena druga razlaga, ki lahko zadovoljivo pojasni prazen grob, kako so učenci videli Jezusa in kako so njihova življenja in pogled na svet bila spremenjena.” (N.T. Wright, Surprised by Scripture, str. 59)

A tukaj pridemo do vprašanja: Pa kaj potem?

Vstajenje je bilo čudežni prikaz Božje moči, ki označuje začetek obnovitve naravnega reda sveta, sveta, kakršnega je Bog načrtoval od samega začetka in uresničitev katerega je onemogočila odvrnitev od Boga oz. upor proti njemu, ki ga Sveto pismo imenuje greh.

Starozavezni preroki so govorili o prihodnjem kraljestvu, ki bo vzpostavljeno na koncu zgodovine. Izaija je napovedal, da bo prišel Davidov potomec (Iz 11,1), edinstveno poln Božjega Duha (vr. 2—3). Njegova vladavina ne bo prinesla le pravico siromašnim in zatiranim (vr. 4—5), ampak tudi edinost in mir med narodi (vr. 10—11). A to videnje vključuje še druge neverjetne stvari: “Volk bo prebival z jagnjetom in panter bo ležal s kozličem. Teliček in levič se bosta skupaj redila, majhen deček ju bo poganjal. Krava in medvedka se bosta skupaj pasli, njuni mladiči bodo skupaj ležali in lev bo jedel slamo kakor govedo. Dojenček se bo igral nad gadjo luknjo in odstavljeni bo iztezal svojo roko v modrasjo odprtino. Ne bodo škodovali ne uničevali na vsej moji sveti gori, kajti dežela bo polna Gospodovega spoznanja, kakor vode pokrivajo morsko globino.” (vr. 6—9)

Jezik je sicer pesniški, a sporočilo je jasno: to kraljestvo ne bo prineslo le političnega miru in družbenega napredka, ampak ozdravitev naravnega sveta. Nasilje in prelivanje krvi bosta izginila, ne bo več staranja, bolezni in smrti. Neko drugo prerokovanje namreč pravi: “Za vselej bo uničil smrt. Gospod Bog bo obrisal solze z vseh obrazov.” (Iz 25,8) Božja vladavina bo prinesla popolno ozdravitev stvarstva, ponovno združitev človeštva in konec telesnega propadanja in smrti.

Ker se je človeštvo odvnilo od Boga, sta tako v človeškem kot naravnem svetu dominirala greh in zlo, nered in bolezen, trpljenje in smrt. Toda, ko je Jezus vstal od mrtvih, je uvedel moč Božjega kraljestva v svet - moč, ki obnavlja in zdravi vse stvari. Vstajenje namreč ne pomeni le, da imamo upanje za prihodnost, ampak da imamo upanje, ki prihaja iz prihodnosti. Osupljivo sporočilo Svetega pisma je, da je Jezus, ko je vstal, prinesel prihodnje Božje kraljestvo v sedanjost - ne še v polnosti, a vendarle občutno. Moč s katero bo Bog končno odpravil vse trpljenje in zlo, vse deformacije in smrt na koncu časa, je vdrla v zgodovino in je na voljo - delno, a občutno - že zdaj. Ko se v veri združimo z vstalim Kristusom, ta prihodnja moč, ki je dovolj močna, da preobrazi vesolje, vstopi v naše življenje.

In kaj to praktično pomeni? Kaj nam vstali Kristus daje za naše življenje zdaj in tukaj?

Prvič, vstali Kristus nas osvobaja krivde in sramu, ki sta posledica naše odtujitve od Boga. Vstajenje je mogočno znamenje, da je Jezus na križu popolnoma plačal ceno našega greha. Prinaša nam svobodo, ki je sam križ ne more dati.

Dve ponazoritvi. Če bi naredili nekaj, zaradi česar bi končali v zaporu - kako bi vedeli, da je vaš dolg, ki ste ga s svojim dejanjem povzročili družbi, v celoti odplačan? Ko bi se vrata, ki so vas zadrževala v zaporu odprla in bi lahko zapor zapustili. Sveto pismo nam pravi, da je “plačilo za greh smrt” (Rim 6,23). Toda Jezus je to kazen prevzel nase in jo na križu odplačal v celoti odplačal (Gal 3,13). Kako vemo, da je to naredil? Ker so se vrata smrti odprla in je Jezus odkorakal iz groba.

Druga ponazoritev je račun. Če se v neki veliki trgovini in kupite izdelek, ga na blagajni nekje v tej trgovini tudi plačate. Kaj če pridete do izhoda iz trgovine in vas uslužbenec/uslužbenka ustavi in povpraša o tem, kar nosite v vrečki? Pokažete račun in s tem poveste, da je to, kar nosite, plačano v celoti. Jezusovo vsajenje pomeni in daje gotovost, da je naš dolg v celoti odplačan.

Ni pomembno kdo smo in kaj smo naredili, naš dolg je v celoti plačan.

Ker vstajenje prinaša svobodo od krivde in sramu, prinaša tudi svobodo od strahu pred smrtjo, ki nas je “vse življenje vklepal v sužnost.” (Heb 2,14—15). Jezusovo vstajenje nam zagotavlja in dokazuje, da bomo vstali tudi mi. V 1 Kor 15,23—26 apostol Pavel piše, da je vstali Kristus začel vladati (vr. 24—25) in da bo vladal, vse dokler ne bo “uničil vsakršno poglavarstvo ter sleherno oblast in moč,” vse dokler “ne položi vseh sovražnikov pod njegove noge. Kot zadnji sovražnik bo uničena smrt.” Čeprav bomo umrli, nas ta smrt ne more ločiti od Boga in njegovega sveta ljubezni. Na koncu časa, ko bo prišlo njegovo vidno kraljestvo, bo smrt popolnoma uničena.

Tretjič, Jezusova smrt in vstajenje nas osvobajata “oblasti”, ki nas zasužnjujejo. V Kol 2,14—15 beremo, da je Jezus s svojo smrtjo “izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam. Odstranil jo je iz naše srede in jo pribil na križ. Razorožil je vladarstva in oblasti ter jih javno izpostavil, ko je v njem slavil zmago nad njimi.”

Ko je svet gledal Jezusovo smrt na kržu, je videl le slabost in poraz. Vse skupaj  je bilo videti kot en sam in to zelo velik neuspeh. Toda Pavel pravi, da je ta smrt na križu bila dvojno zmagoslavje: (1) Jezus je odplačal naš “pravni dolg” - plačilo, ki smo ga dolgovali Bogu za naš greh. To je bila pregrada med nami in Bogom, ki jo je odstranil.  Vstajenje je bilo dokaz, da je ta cena plačana in da Božja obnavljajoča navzočnost vstopa v naše življenje.

(2) “Vladarstva in oblasti” lahko razumemo kozmično in osebno. Vse dokler ne vstopimo v kraljestvo Boga, ki nas rešuje po milosti, živimo v kraljestvih lažnih bogov na katere se oziramo in od katerih pričakujemo pomembnost in varnost, identiteto in smisel. Vsakdo od nas mora živeti za nekaj in to za kar živimo in kar opravičuje naš obstoj je tisto, kar nas nadzoruje. In to kar nas nadzoruje je v resnici naš Bog. Obstajajo različni lažni bogovi. Družbe si ustvarjajo bogove vojaške moči in vojne, materialne blaginje in udobja, tehnologije in znanost, ali državne moči. Na kulturološkem področju so ti bogovi ideologije nacionalizma, kapitalizma, tehnokracije … Osebno si bogove ustvarjamo  iz športnikov, miljarderjev, supermodelov in filmskih zvezd. Vse to lahko postane vladarstvo in oblast v našem življenju. In bolj kot od njih pričakujemo srečo, pomen, varnost, in smisel, bolj nas zasužnjujejo in bolj toksični postajajo. Križ nas je osvobodil teh moči. Vstajenje pa prinaša v naše življenje moč, ki jo potrebujemo, da živimo svobodno življenje.

Avtor duhovne misli je pastor mag. Zmago Godina