Adventisti.si je uradna spletna stran Krščanske adventistične cerkve v Republiki Sloveniji.
Adventisti smo predani pomagati ljudem razumeti Sveto pismo ter najti svobodo in upanje v Jezusu.
Iskanje
Kaj v resnici pomeni imeti večno življenje?
Misel o večnem življenju lahko zveni čudovito in tudi zastrašujoče.
To je težko razumeti s svojim omejenim umom, toda večno življenje pomeni živeti večno. V Svetem pismu je večno življenje popolna, nebeška usoda, ki jo bo človeštvo prejelo, ko se odloči slediti Jezusu Kristusu.
Toda kaj to pomeni? Kako izgleda? Pomislite na stvari v življenju, za katere si želite, da bi se nadaljevale, a se le razblinijo. Nato pomislite na stvari, za katere upate, da se bodo končno končale, vendar se vseeno zdi, da trajajo in trajajo kot pokvarjena plošča. Mora obstajati nekaj več od tega! Resnica je: »…dela vse lepo ob svojem času, tudi večnost jim je položil v srce, da človek dela, ki ga je Bog naredil, ne more doumeti od začetka do konca« (Pridigar 3,11). Bog je v vsako človeško srce položil željo po več in ta želja je to, kar Sveto pismo imenuje večno življenje. Tukaj bomo spoznali:
Obstaja več kot si morda mislimo!
Večno življenje se v dobesednem smislu in brez drugega ozadja morda zdi čudno. Zveni čudovito! Toda potem se lahko zdi prazno ali celo malce zastrašujoče. Mi kot omejena bitja po naravi težko predelamo to, kar je neskončno.
Na srečo nam Sveto pismo prikazuje sliko čudovitega čudeža, ko gre za večno življenje z Bogom. Večnost ne pomeni, da bomo sedeli na oblakih, brenkali na harfe in brezciljno lebdeli naokoli. To zveni dolgočasno!
»Kakor je pisano: Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (Prvo Pismo Korinčanom 2,9).
Čeprav je človeštvo padlo v greh in pokvarjenost, nam je večno življenje še vedno dosegljivo po življenju, smrti in vstajenju našega Gospoda Jezusa Kristusa (Apostolska dela 4,12). Ko je Jezus prišel na ta svet, je bil to izraz ljubezni našega nebeškega Očeta (Evangelij po Janezu 3,16). Prav tako je bil Božji načrt, da vas reši pred posledicami greha in vas vodi k obilnemu življenju v Kristusu (Evangelij po Janezu 10,10).
To bistvo bi vas moralo spomniti na to, da vas Bog ljubi. Poleg tega je bilo v umu Boga vredno umreti, da bi vam dal priložnost, da doživite ta dar. Ni drugega načina za to – Bog vas globoko ljubi.
Sveto pismo prav tako navaja: »Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu« (Pismo Rimljanom 6,23).
To pomeni, da si tega daru ne morete zaslužiti ali zanj plačati. Poklicani ste, da ga prejmete. Povsem logično je, zakaj je to »dobra novica,« kajne?
Večno življenje je neskončno druženje s Stvarnikom vesolja (Prvo Janezovo pismo 2,17). Ostajali bomo v Božji ljubezni, izkušali njegovo radost in srečo. To izkušnjo z drugimi delimo tako, da jim pokažemo sočutje.
Za to gre - za življenje, ki nam ga je Jezus dal kot zgled. On je življenje (Evangelij po Janezu 14,6) in s tem, ko ste podobni njemu, uresničujete Božjo voljo (Prvo Janezovo pismo 2,17).
Bog, ki je začel to življenje, je ta, ki je v njihovi najčistejši obliki ustvaril smeh, glasbo, zadovoljstvo, resnico, ljubezen, navdušenje, vznemirjenje, naklonjenost, vzhičenje, radovednost … Pomislite na življenje, ki se z vsemi temi čudoviti stvarmi nikoli ne konča!
Sveto pismo uči, da je to izkušnjo mogoče prejeti samo v Kristusu (Prvo Janezovo pismo 5,13). Poleg tega vstopiti vanjo pomeni hoditi v odnosu z njim (Evangelij po Janezu 17,3). To misel bomo kmalu razširili.
Bog nam v Svetem pismu jasno pove, da je njegova želja za nas ta, da bi spoznali, da smo ljubljeni. Hrepeni po tem, da bi bili za vedno z njim. Nato to večno izkušnjo opisuje kot odnos. Bog je zagotovo Bog odnosa.
V tej izkušnji z Bogom lahko spoznamo njega, njegovo voljo in se naučimo živeti tako kot nas je ustvaril, da živimo.
En vidik razumevanja večnega življenja je razumevanje tega, kar o tem piše v Svetem pismu. Toda spoznavanje tega, kaj to pomeni za vas in kako lahko to uporabite v svojem življenju danes, vam bo dalo mnogo širše razumevanje. Da bi to naredili, razčlenimo ta dva pojma, in sicer »večno« in »življenje.«
Besedo »večno« lahko razumemo kot neprekinjeno nadaljevanje – nekaj, kar nima konca. To neprekinjeno delovanje ali nesmrtnost pripada samo Bogu (Prvo Pismo Timoteju 6,15.16).
Sveto pismo uči, da noben človek nima neumrljive duše. Besedi »neumrljivo« in »večno« se vedno nanašata na nekaj, kar ima samo Bog in kar lahko da samo on. Padli ljudje umirajo in ko umrejo, se povrnejo v prah v zemlji (Prva Mojzesova knjiga 3,19), saj je človek umrljivo bitje (Job 4,17).
Zdaj poznamo temeljno razumevanje besede »večno,« kaj pa je z besedo »življenje«?
V današnjem svetu obstaja mnogo različnih zamisli, kaj v resnici pomeni življenje. Slišali boste, da »resnično živite,« ko imate nekaj več denarja, večjo hišo ali skupino oboževanih prijateljev. Veliko metaforičnih pokazateljev vas bo poskušalo prepričati, da bi živeli, če bi le »zapolnili praznino«.
Pogosteje kot ne, ko je cilj v življenju ta, da ko dobimo te materialne, končne stvari, nas to pogosto neizogibno pusti neizpolnjene. Sčasoma bomo občutili globoko praznino in spoznali, da smo na koncu razočarani in hrepenimo po več.
V tem je težava. Zagotovo bi bila ogromna pomanjkljivost, če bi bilo življenje, ki nam ga daje Bog, le nadaljevanje življenja, ki ga živimo sedaj. Predstavljajte si, da bi večno živeli s tveganjem zlomljenih odnosov in bolečine. Ne zveni ravno mikavno, kajne?
Ko vidimo, kaj v Svetem pismu pomeni Božji dar večnega življenja, stvari začnejo zveneti veliko bolje. Gre za načrt obnove in neskončne rasti, ne pa nadaljevanje sedanjega stanja stvari.
To lahko jasno vidimo v Bojih načelih za življenje, v desetih zapovedih. Jezus je rekel, ko ga je hudič skušal v puščavi: »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust« (Evangelij po Mateju 4,4). To pomeni živeti po Božjem vodstvu in Božjem določilu, ne pa po lastnih vzgibih.
Poleg tega je Jezus povzel, kaj pomeni živeti po Božjem vodstvu. To je tisto, kar povzema njegov zakon:
»Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Evangelij po Mateju 22,37-39).
To je bistvo. Kristus nam je s tem, ko je takole povzel Božji zakon, pokazal, kaj je določil kot »življenje«. To je veljalo za njegovo ljudstvo v Mojzesovem času (Tretja Mojzesova knjiga 19,18; Peta Mojzesova knjiga 6,5) in velja za vsakogar med nami danes. Želel je, da bi njegovo ljudstvo videlo načrt in namen življenja, ki je ljubiti Boga in ljubiti druge. Saj je ljubezen izpolnitev postave (Pismo Rimljanom 13,10). In življenje, izpolnjeno s popolnimi, ljubečimi odnosi zveni čudovito.
Jezus je razkril svoj načrt za vaše življenje – da bi vas preoblikovala Božja ljubezen, ljubezen, ki je nesebična. To je Božje prenovitveno delo po njegovem Duhu v vsakem izmed njegovih otrok danes. Ta ljubezen je najpopolnejše in najčudovitejše razkrita v življenju Kristusa.
Ljubezen, ki se je pretakala iz Jezusovega življenja, je svetopisemska podoba večnosti! Bog obnavlja svoje ljudstvo, da bi živelo na nesebičen način. Način, ki je osredotočen na to, da so drugi na prvem mestu. Zato so potrebe vsakega posameznika zadovoljene, ker je vsakdo pozoren na druge.
Kakšna čudovita podoba življenja! Bog nas kliče, da bi bili blagoslov ljudem, ki nas obkrožajo.
Jezusove besede, ko je govoril z bogatim mladim gospodarjem, so zdaj povsem smiselne. Jezus mu je rekel, da se mora za podedovanje večnega življenja držati zapovedi (Evangelij po Mateju 19,17). To ni bil poziv k dosežkom in legalizmu, ampak poziv k življenju po Božjem načelu – ljubezni.
To je Kristusov odgovor za vse, ki iščejo večno življenje. To bo naša današnja izkušnja. Toda če naj bo ta izkušnja naša, nam mora biti odpuščeno. Poleg tega se mora zgoditi preobrazba značaja.
V Evangeliju po Janezu je Jezus judovskemu oblastniku rekel: »Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva« (Evangelij po Janezu 3,3).
Preprosto povedano, Jezus govori o tem, da mora človek spremeniti pogled. Da bi ljudje videli Božje kraljestvo in prejeli večno življenje, morajo prepoznati potrebo po Odrešeniku.
To je bilo na začetku opisano kot odnos z Bogom. Poglejmo si bolj natančno, kako lahko oseba vstopi v ta odnos in izkusi ta dar.
Sveto pismo nas opominja na to, zakaj moramo biti rešeni:
»… saj so vsi grešili in so brez Božje slave« (Pismo Rimljanom 3,23).
Vsakdo med nami, tako reven kot bogat, je spregledal znamenje večnega življenja. Odločili smo se spoznati, kako izgleda greh – izbrati greh pa pomeni smrt (Pismo Rimljanom 6,23).
Ne obstaja nobena druga pot iz tega, razen po Božji milosti.
Grešiti pomeni prekiniti z Bogom in njegovim zakonom (Prvo Janezovo pismo 3,4). Zaradi naše odločitve, da prekršimo zakon in se prepustimo sebičnosti, je težje izbrati Božji način življenja. Zlahka mislimo, da so nekateri grehi nepomembni in ne bi smeli biti pomembni. Toda pomislite na to takole: potrebna je samo ena kapljica črnila, da razbarva celotno posodo vode. Če hočemo biti rešeni, moramo biti popolnoma rešeni.
Ena rdeča kapljica barvila za hrano vpliva na vsak centimeter tega kozarca vode. Enako načelo velja za kakršno koli količino greha v našem življenju.
Apostol Pavel naše stanje opisuje tako: »Saj ne razumem niti tega, kar delam: ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim« (Pismo Rimljanom 7,15).
Kakšno brezupno stanje. In to je posledica greha. Kar to resnično pomeni, je, da ne doživljamo življenja, kakršnega si je Bog prvotno zamislil. Potrebujemo rešitev iz tega stanja. Za to stanje obstaja samo en Odrešenik: »Zahvaljen bodi Bog po Jezusu Kristusu, našem Gospodu« (Pismo Rimljanom 7,25).
Kristus vas kliče: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Evangelij po Mateju 11,28).
Najprej morate priti k njemu z vsemi svojimi grehi; takšni, kakršni ste. Ko boste videli, kaj je storil za vas, ko boste videli njegovo dobroto, vas bo to vodilo do kesanja – da se odvrnete od greha (Pismo Rimljanom 2,5). In ko sprejmete njegovo obljubo o odpuščanju, vam je odpuščeno (Prvo Janezovo pismo 1,9).
To je veličastna resnica. Kristus mora biti pot (Evangelij po Janezu 14,6), biti mora naše okrilje in pravičnost (Jeremija 23,6). Ne smemo se zanašati niti na delček tega, kar lahko storimo sami.
Kakšna izmenjava! Naš greh za njegovo pravičnost! Ko se to zgodi, vas Bog vidi čiste. Jezusova pravičnost prekrije vaše življenje.
Ko v svoje življenje sprejmemo Kristusa, po svojem Svetem Duhu v naše srce zapiše svojo postavo (Pismo Hebrejcem 8,10). Z drugimi besedami, da nam željo, da bi živeli tako kot živi on. Bog v naše srce položi nesebično Božjo ljubezen (Pismo Rimljanom 5,5).
Ko se to zgodi, z veseljem izpolnjujemo Božjo voljo (Psalm 40,9). Radi smo poslušni Božji besedi, to pa počnemo z njegovo močjo in po njegovi milosti (Pismo Rimljanom 1,5). Dan za dnem doživljamo spremembo od sebičnosti k nesebičnosti!
Njegove obljube o odpuščanju in usmiljenju se ohranjajo, ko se učimo hoditi z njim.
»Zaradi Gospoda so koraki moža trdni, nad njegovo potjo ima veselje. Če pade, ne obstane na tleh, ker Gospod podpira njegovo roko« (Psalm 37,23.24).
Ta celoten proces odrešitve je življenje v obilju, ki ga je Jezus prišel podarit (Evangelij po Janezu 10,10). To je življenje, ki se nadaljuje skozi večnost. Odkupljeni in v pravem odnosu s stvarnikom vesolja.
Sveto pismo je jasno: »Kajti tako je Bog ljubil svet …« (Evangelij po Janezu 3,16).
Bog hrepeni po tem, da bi celoten svet imel večno življenje – vsakdo! On »noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje« in z njim večno živeli (Drugo Petrovo pismo 3,9).
Da, to velja za vsakega človeka, od tistih, ki jih družba šteje za »dobre«, do tistih, ki jih prezira.
Toda v temelju Božje ljubezni do človeštva obstaja svoboda izbire. Torej bi bil ustrezen odgovor: Da, vsakdo lahko prejme večno življenje – če sprejem Jezusovo ponudbo tega življenja. Bog bo podelil večno življenje tistim, ki bodo prejeli njegovo odrešenje.
Prav tako je treba pojasniti, da imate po tem, ko enkrat prejmete ta dar, možnost, da odidete stran. Bog vedno spoštuje dar, ki nam ga je dal – možnost izbire.
Oglejmo si nekaj primerov.
V Apostolskih delih sta Pavel in Barnaba poganom oznanjala Kristusov evangelij. Ko sta govorila, je skupina Judov začela nasprotovati njunim besedam. V odgovor sta jim Pavel in Barnaba povedala, da so zavrnili to sporočilo resnice in obsodili sami sebe na nevredne večnega življenja (Apostolska dela 13,46).
Bistvo tega sporočila je, da Sveto pismo ne uči o »enkrat rešen, za vedno rešen«. Čeprav so ti Judje trdili, da sledijo Bogu, si Kristusa niso izbrali za svojega Zveličarja in Gospoda. Kako zelo si je Bog želel, da bi v Kristusu izkusili življenje v obilju, pa vendar so se odločili, da bodo izgubili večno življenje z njim, če je to pomenilo opustitev njihovih lastnih poti.
Čeprav se zdi strašno, gre za veličastno resnico. Bog si želi vsakodnevni, nenehni odnos z njim. Ne sili v to, ampak si želi. Ne temelji na tem, kaj smo naredili, ampak na tem, kdo smo – njegova stvaritev, odkupljeni s smrtjo njegovega Sina.
To nas vodi do naslednje točke: dar večnega življenja v Kristusu Jezusu se ohranja, ko ostajamo v njem. To je opisano kot mladika, ki še naprej živi in raste, medtem ko ostaja na trti (Evangelij po Janezu 15,1-6). Dobra novica je, da nam nihče ne more odvzeti tega daru, vse dokler smo odločeni ostati v Kristusu (Evangelij po Janezu 10,28).
Ko dan za dnem ostajamo v njem, je naša kartoteka pokrita z njegovim pravičnim življenjem. Bog nas vidi kakor vidi Jezusa. Vidi nas, kot da nikoli nismo grešili. Poleg tega začnemo s svojimi besedami, mislimi in dejanji vedno bolj odražati Kristusovo življenje.
To je lepota izkušnje zveličanja. Evangelij v vašem življenju ni le oznanjen, ampak se v njem razodeva (Pismo Rimljanom 1,16.17). Ko Kristusa sprejmete v svoje srce kot svojega Zveličarja in Gospoda, začne spreminjati vaš značaj.
Sveto pismo nam pravi, da je Božja milost ta, ki zagotavlja moč za poslušnost (Pismo Rimljanom 1,5). In znova, biti moramo močni v Božji moči, moči njegove oblasti in ne v svoji lastni (Pismo Efežanom 6,10).
Dana nam je spodbuda, da vsakodnevno zaupamo v Gospoda. Naravno je, da bo tako kot mladika, ki raste, ko je povezana s trto, tudi kristjan rastel, ko zaupa Kristusu in mu je poslušen. To je ta sprememba v življenju oziroma obroditev sadov, ki priča o veri posameznika v Jezusa in o njegovi odločitvi, da vsak dan ostaja v njem.
Kdor koli ima Sina, ima življenje (Prvo Janezovo pismo 5,13), zato je razumljivo, da kdor koli ima Sina, nima življenja. Spodbuda kristjanom je, da v Kristusu najdejo pribežališče in vir večnega življenja.
Na žalost si vsi ne želijo večnega življenja. Tisti, ki je na svojih grešnih poteh, ne bi užival nebes. Zakaj? Ker je večno življenje osnovano na načelih Božje čistosti, pravičnosti in nesebične ljubezni. Sebičen, ljubosumen duh bi se samo boril s tem.
Za začetek bo večno življenje predstavljalo čas in občestvo z Bogom.
»Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu« (Pismo Rimljanom 6,23).
Tisti, ki zdaj sprejmejo dar večnega življenja, lahko vedo, da bodo živeli in prebivali z Bogom – srčna želja kristjana.
Tisti, ki pa Božji dar zavrnejo, bodo doživeli večno smrt. Tisti, ki so se odločili za smrt, bodo za vedno mrtvi, na pa večno umirali. Večno življenje je dar od Boga pravičnim, ne hudobnim.
Poleg tega bomo dobili novo telo. Ko Kristusa sprejmete v svoje srce, postanete v njem nova stvaritev (Drugo pismo Korinčanom 5,17). Nato Sveto pismo govori o času, ko se bo Jezus vrnil po svoje ljudstvo in bo njihovo telo spremenjeno. Oblekli bodo neumrljivo in nepropadljivo telo (Prvo pismo Korinčanom 15,51-54).
V tem trenutku je vrhunec končna izpolnitev Kristusove obljube, da nam da večno življenje. Njegova vrnitev je popolna osvoboditev od grešnega sveta.
Priljubljene igre in filmi so predstavljali nesmrtnost in nepropadljivost kot nekaj, kar je treba doseči. Stanje, ko je nekdo nepremagljiv ali neuničljiv. Spet drugič pa to pomeni, da človek ne more umreti zaradi naravnega vzroka, vendar ga nekdo lahko še vedno ubije. Kot smo spoznavali, Sveto pismo pravi, da imeti večno življenje pomeni prejeti Božji dar. Tega se ne da doseči, ampak je treba sprejeti.
V nasprotju s priljubljeno znanstveno fantastiko, Sveto pismo nesmrtnost opisuje kot harmonijo z Bogom. Življenje na varnem in popolnem mestu s Stvarnikom ogromnih galaksij in svetov.
Ko bo Božje ljudstvo enkrat prispelo v nebesa, bo imelo prebivališče, ki jim ga je pripravil Kristus (Evangelij po Janezu 14,1-3). Vsak dan bodo gledali Jezusovo obličje (Razodetje 22,4). Kakšna radost in veličastno upanje! To je bila želja kralja Davida. Vse, kar si je kdaj želel, je bilo, da bi bil v Gospodovi hiši ter da bi ga videl v vsej njegovi lepoti in dobroti (Psalm 27,4).
V nebesih bo mnogo čudežev in čudovitih doživetij. Kraj prebivanja, Novi Jeruzalem, bo sam po sebi nekaj, kar bomo občudovali in gledali. Mesto je iz čistega zlata, obzidje pa je zgrajeno z vsemi vrstami dragih kamnov. Vrata v mesto so narejena iz biserov in opis se nadaljuje (Razodetje 21).
Tudi nebesa ne bodo končna destinacija! Ta zemlja bo ponovno ustvarjena in bo prebivališče Boga in njegovih otrok (Razodetje 21,1). Na tej novi zemlji bo volk prebival z jagnjetom (Izaija 11,6). Dojenček se bo igral z gadom (Izaija 11,8) in nobena žival ne bo škodovala ali uničevala (Izaija 65,25).
Tam ne bo nobene bolečine, smrti ali žalovanja. Prejšnje stvari bodo minile in vse bo novo (Razodetje 21,4). Mnogi bodo zidali hiše, zasajali vinograde in uživali njihov sad (Izaija 65,21).
Nekatera izmed teh doživetij daleč presegajo naše razumevanje. Vsa bodo čudovita. Toda če je večnost samo kraj, potem smo zgrešili bistvo.
Nebesa bodo polna ljudi! Vse zveste svetopisemske osebnosti bodo tam: Samson, Daniel, Estera, Marija, Noe, Adam, če naštejemo samo nekatere. Pa vendar se nič ne bo primerjalo s hojo in pogovorom z Jezusom in s tem, da bomo za vedno z njim.
Za Kristusa nebesa niso bila zaželena, medtem ko so bili njegovi otroci izgubljeni. Ni mogel prenesti misli, da bi bil v večnosti brez nas. Storil je vse, kar je lahko, da bi zagotovil pot izgubljenim otrokom ter da bi doživeli ta dar in živeli z njim.
Ko razmišljate o tem, razmislite o besedah Davida – moža po Božjem srcu.
»Daješ mi spoznati pot življenja; polnost veselja je pred tvojim obličjem, večne radosti na tvoji desnici« (Psalm 16,11).
To bodo doživeli vsi, ki bodo vstopili v večnost, toda to je lahko in mora biti naša sedanja izkušnja.
Povabilo v Svetem pismu je namenjeno vam, da pridete h Kristusu, da mu predate svoja bremena in boje ter najdete počitek. Da začnete svoj odnos z njim in da je vaše življenje osredotočeno na načelo njegove ljubezni. Za vas si želi, da okusite in vidite, da je dober in da to delite z drugimi (Psalm 34,9; Evangelij po Janezu 1,46).
»Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa« (Evangelij po Janezu 17,3).
Čeprav je Sveti Duh tukaj z nami, ga ne moremo vedno dojeti. Kljub njegovi prisotnosti se zdi bolj kot odnos z Bogom na daljavo. Naše razumevanje ovira greh, tako da zdaj le malo okušamo to, kakšno bo občestvo v nebesih.
Koliko bolj bo vznemirljivo večno živeti z njim, po komer smo tako dolgo hrepeneli! Pomislite na to. Vse dobre stvari, ki si jih v življenju želite – mir, sprejemanje, povezanost, veselje – s temi stvarmi bomo obkroženi skozi nenehni stik z Bogom iz obličja v obličje.
Vidite lahko ljubezen, ki jo ima Bog do vas, in njegovo željo za vas, da bi imeli večno življenje. Vidite lahko večnost, a ne le kot kraj ali časovno obdobje, temveč kot to, kar v resnici pomeni biti z Jezusom (Evangelij po Janezu 17,3).
Verovanje adventistov naj bi prežemalo celotno posameznikovo življenje. Temelji na Svetem pismu, ki daje prepričljivo sliko o Bogu. Vabljeni ste, da raziskujete, doživite in spoznavate Njega, ki želi izboljšati vsa področja vašega življenja.
Adventisti.si je uradna spletna stran Krščanske adventistične cerkve v Republiki Sloveniji