Daj nam danes naš vsakdanji kruh -
toda saj ga že imam?

Včasih se prošnja za vsakdanji kruh v molitvi očenaš zdi nesmiselna, predvsem kadar sedimo za pogrnjeno mizo ali kadar siti počivamo v topli dnevni sobi.

Zakaj jo torej vseeno molimo? Ker pri tej prošnji ne gre le za hrano; v njej Boga prosimo za to, kar potrebujemo za vsakdanje življenje. K temu sodi hrana, pa tudi varno okolje in življenjsko pomemben občutek, da smo ljubljeni in sprejeti. Vse to je lahko del te dva tisoč let stare prošnje.

Poleg tega s temi besedami Boga priznamo za svojega skrbnika. Bog je tisti, ki nas blagoslavlja in obdaruje. Če imamo vtis, da nam kaj manjka, se lahko z zaupanjem obrnemo nanj in ga neposredno nagovorimo.

Ta prošnja je tudi opomin: ljudje smo odgovorni za svoje okolje in drug za drugega. Molitev nam pomaga spoznati, da lahko tudi mi kaj prispevamo, kadar gre za blagostanje ljudi okoli nas.

Enkrat letno kristjani v ZDA, Kanadi in tudi v nekaterih drugih državah po svetu praznujejo dan zahvalnosti. Takrat se mize šibijo pod težo tradicionalnih dobrot – koruznega kruha, brusnične omake, pečenega purana, sladkega krompirja … Na ta dan naj bi se ljudje spomnili, da hrana in dobra letina nista samoumevni. Po podatkih Združenih narodov naj bi na svetu zaradi lakote vsak dan umrlo približno 24.000 ljudi. Podatki kažejo, da je leta 2018 približno 820 milijonov ljudi imelo premalo hrane. Tudi blizu nas, morda celo v naši soseski, živijo ljudje v stiski, ki ne vedo, ali bodo lahko plačali naslednji obrok. Odvisni so od naše pomoči, od kuhinj za brezdomce in od drugih, ki nudijo pomoč.

Besede Daj nam danes naš vsakdanji kruh izražajo Božjo voljo, da bi bili vsi ljudje siti. Jezus nas ne uči moliti samo za »svoj«, temveč tudi za »naš« vsakdanji kruh. Ta dolžnost se bi morala odražati tudi v naših prizadevanjih za pravico, mir in ohranitev narave.

»Kruh« pomeni več kakor le materialno osnovo za vzdrževanje telesa. O tem pričajo tudi pregovori: »Kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja« ali »Iz te moke ne bo kruha« ali kadar za delodajalca rečemo, da nam reže kruh. Ti izrazi kažejo, da gre pri kruhu vedno za odnose, ki gradijo naš materialni, osebni in duhovni vidik življenja.

Z molitvijo očenaš prosimo za dober odnos z Bogom in ljudmi. Pogoj za to je, da imamo vsi svoj vsakdanji kruh in da vsak človek prejme tudi to, kar »kruh« pomeni v prenesenem smislu: dobroto, naklonjenost, pomoč, solidarnost in življenje. Kdor sprejme Jezusa, ki je »kruh življenja«, sam postane »kruh« za svojega bližnjega in mu pomaga oblikovati življenje. Takšen človek bo že na tem svetu doživel vzdušje nebeškega kraljestva.

Pridi Tvoje, ne moje kraljestvo

Teolog Rudolf Bohren je nekoč rekel: »Če te tri besede molimo na pravilen način, smo naredili več kakor vsi atomski fiziki tega sveta. Če jih molimo, imamo več moči kakor vsi diktatorji in voditelji sveta. To je res, če jih ne izgovarjamo kar tako, ampak si resnično želimo njihove izpolnitve: 'Pridi tvoje kraljestvo.'«

S tem namreč vnaprej prosimo, naj mine moje kraljestvo – moje človeško kraljestvo. Vsakdo ima svoje. Lastniki hiš, ki skrbijo za svoj dom in ga negujejo: njihovo kraljestvo. Uradnikova pisalna miza: njegovo kraljestvo. Nočna omarica bolnika v bolnišnici: njegovo kraljestvo. Učiteljev kabinet ali učilnica: njegovo kraljestvo. Vsakdo ima svoje kraljestvo, pa naj bo veliko ali majhno, svoj življenjski prostor, v katerem vlada in kjer je mogočen: véliki direktor, véliki negovalec, véliki skromnež. Obstaja mnogo kraljestev. Zato veliko ljudi z usti moli »Pridi tvoje kraljestvo«, toda v srcu si misli »Ne, naj ostane moje kraljestvo!« Če pride Božje kraljestvo, se moje kraljestvo konča. Nastopi novo, Božje kraljestvo, ki poruši sebične stene mojega kraljestva. Ali smo pripravljeni iskreno moliti to molitev?