Kako deluje molitev?

Če ste se že kdaj vprašali, ali molitev sploh deluje, niste edini. Od kod zamisel, da Bog sliši in uslišuje naše molitve?

V Svetem pismu beremo, da je Elija z molitvijo priklical ogenj z neba. Na smrt bolan kralj Ezekija je v molitvi prosil Boga za podaljšanje življenja – in bil uslišan, nakar je živel še deset let. »Prosite in dalo se vam bo,« obljublja Jezus (Lk 11,9). Apostol Pavel nas spodbuja, naj »ob vsaki priložnosti izražamo svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo« (Flp 4,6). Jakob je menil, da ima »dejavna molitev pravičnega … veliko moč« (Jak 5,16).

Molitev kot čarobna paličica?

Vidne osebnosti Svetega pisma so torej verjele in na lastni koži izkusile, da molitev deluje. Toda če na molitev gledamo kot na duhca iz čudežne svetilke, smo zgrešili njen namen. Molitev ni sredstvo za doseganje tega, kar si želimo, temveč je del procesa izgradnje prijateljskega odnosa z osebnim Bogom, ki mu je mar za naše potrebe, poleg tega pa ima za nas še druge dobre načrte.

Boga ne moremo stlačiti v okvirje, ki smo jih postavili sami – prevelik je zanje. In če menimo, da Bog deluje po principu avtomata, v katerega vstavimo žeton ali denar, on pa nam nato da zahtevano stvar, bomo gotovo razočarani. Že veliko ljudi si je prizadevalo odkriti učinkovito formulo za molitev. Ali je treba med molitvijo poklekniti, skloniti glavo, zapreti oči, skleniti roke in na koncu reči »v Jezusovem imenu, amen«? Seveda z vsem tem ni nič narobe, toda s svojim ravnanjem Boga ne moremo nagovoriti k dejanjem. Jezus je ljudi svojega časa svaril pred »pogani«, ki so molili ponavljajoče se molitve, ne da bi sploh vedeli, kaj govorijo. Mislili so, da bodo uslišani, ker so njihove molitve vsebovale veliko besed. Tudi nam se lahko zgodi, da uberemo podobno pot, ki pa žal vodi v razočaranje, zmedo in frustracijo.

Prava molitev ima svoje korenine v odnosu. Seveda se lahko zgodi, da bodo naše »molitve na žeton« kdaj tudi uslišane, toda prejeli bi lahko veliko več, če bi bil naš pristop k molitvi drugačen. Bog je namreč mnogo več kot zgolj nebeški butler.

Molitev, vera in neuslišane prošnje

Jezus je v povezavi z molitvijo pogosto govoril o pomenu vere. »Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli,« nas spodbuja (Mr 11,24). Celo vera, ki je majhna kakor gorčično seme, ima moč premikati gore. Ali to pomeni, da ljudje, ki niso prejeli odgovora na svoje molitve, nimajo niti toliko vere, da bi jo lahko primerjali z drobcenim gorčičnim zrnom? Ne.

Takšen pristop k molitvi v središče postavlja človeka, ki moli. Sporoča, da si, če le dovolj verujemo, zaslužimo željen odgovor. Veliko ljudi si na najrazličnejše načine prizadeva, da bi bila njihova vera v vsakem trenutku neomajna, popolna in prosta vseh dvomov. Toda Bog deluje znotraj ekonomije milosti. Ali se spomnite primera, ko je Jezus na čudežen način pomagal človeku, ki je zavpil: »Verujem! Pomagaj moji neveri!« (Mr 9,24)?

Vera je kakor stikalo za luč. Ali stikalo omogoči, da luč zasveti? Da in ne. Da, ker luč res zasveti, kadar ga prižgemo; in ne, ker stikalo ne ustvarja energije, ki je potrebna za to, da bi luč oddajala svetlobo. To je naloga električnega toka. S tem ko prižgemo stikalo, električnemu toku omogočimo, da pride do luči in ji da energijo. Podobno vera omogoči Bogu, da začne delovati v določeni situaciji, za katero molimo. Molitev vere ni učinkovita zaradi duhovne moči človeka, ki moli, temveč zaradi moči Boga, ki sliši in uslišuje to molitev. Vera preprosto prižge stikalo. Apostol Pavel je dejal: »Z milostjo smo namreč odrešeni po veri« (Ef 2,8). Milost torej zagotavlja moč, vera pa jo požene naprej.

Svetopisemska vera temelji na odnosu in izkušnji

Ne pozabite, da je svetopisemska vera osebna. Vera ne pomeni samo biti prepričan, da …, temveč biti prepričan o. Prepričan sem lahko, da me bo stol držal, toda vse dokler se ne usedem nanj, ne bom prepričan o tem. Podobno sem lahko prepričan, da bo Bog odgovoril na molitev, toda ali sem zares prepričan o dobroti Boga, ki odgovarja?

Takšne vrste vera ni manipulativna. Bog ni avtomat, ki deluje po principu »jaz ti dam to, zato mi boš ti dal ono«. Ne; v molitvi svoje želje in skrbi prepustimo Bogu: »To mi leži na srcu, Gospod. Prosim, deluj.«

Naravni proces naše interakcije z Bogom poleg prošenj vključuje tudi zahvaljevanje, slavljenje in priznavanje grehov. Kakor dobremu prijatelju tudi Bogu zaupamo svoje skrbi glede določenih dogodkov v življenju. Ker vemo, da ima neomejeno moč, ga prosimo za posredovanje. Seveda lahko prosimo za to, da se stvari iztečejo tako, kakor si želimo, toda razumeti moramo, da je povsem mogoče, da ima Bog v mislih boljši izid. Računajmo na Božjo modrost; edino on zares ve, kaj je dobro za nas in nam je to tudi pripravljen dati.

Molitev vere torej ni prepričanje, da bo Bog naše prošnje uslišal natanko tako, kakor smo si zamislili, temveč zaupanje, da bo slišal naše hrepenenje in naredil, kar je najbolje za nas.

Da bi v svojem življenju doživeli Božje delovanje, nam ni treba biti poosebljen primer duhovnosti. Vse, kar moramo narediti, je, da prosimo. Bog je vedno pripravljen prisluhniti našim besedam in odgovoriti na naše prošnje.