Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen

Preden sva drug drugemu rekla 'da', sva se poznala 19 let.

Stara sva bila 5 in 7 let, ko sva se prvič srečala. Mnogo let sva bila kot brat in sestra, dokler nisva nekega dne spoznala, da drug drugega tako zelo ljubiva, da si nikoli ne želiva biti znova ločena.

Ko danes gledava na preteklih devet let najine skupne poti, lahko vidiva lepe zelene doline, prav tako pa tudi trenutke, ko sva šla skozi suho in skalnato puščavo.

Družina je lahko zatočišče ljubezni, sreče in intimnosti, v katerem se v varnem okolju lahko razvijata značaj ter samopodoba zakonca in otrok. Drugim lahko zaradi bolečih izkušenj že sama omemba besede 'družina' povzroči strah, bes ali žalost.

STVARJENJE

Zakon je eden izmed Božjih izvirnih darov – dan v edenskem vrtu - ki ga je ohranjal skozi stoletja. Bog je ustvaril ta ljubeč odnos, da bi nam dal občutek pripadnosti in veselja. Prav tako služi kot učni pripomoček, ki nam pomaga razumeti brezpogojno Božjo ljubezen, ki jo ima do nas. Bog je za Adama želel, da bi bil srečen in izpolnjen, zato je ustvaril ženo (Prva Mojzesova knjiga 2,18-21). Ko se je Adam prebudil s petkovega popoldanskega počitka, je bil popolnoma prepričan, da ženska pred njim pripada njemu. Ko je prvič zagledal žensko, je rekel: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa« (Prva Mojzesova knjiga 2,23).

Tistega petka popoldne v tednu stvarjenja se je začela prva ljubezenska zgodba.

Ko poskušamo prikazati prve dni, ki sta jih Adam in Eva preživela skupaj, ko sta uživala v stvarjenju, odkrivala nove kraje in raziskovala lepoto stvarstva, si lahko predstavljamo, kako srečna in hvaležna sta morala biti. Ellen White te veličastne trenutke opisuje temu ustrezno: »Sveti par se je združil z njimi [s pticami] in povzdignil svoje glasove v harmoničnih pesmih ljubezni, hvale in čaščenja Očeta in njegovega ljubljenega Sina v znak ljubezni, ki ju je obdajala. Prepoznala sta red in harmonijo stvarstva, ki je govorilo o neskončni modrosti in znanju.1

KRIZA

Ne vemo, kako dolgo sta bila Adama in Eva v tem čudovitem vrtu, preden je na ta svet stopil greh. Ta ni vplival le na njun odnos z Bogom – pretresel je tudi njun zakon. Da, uživala sta v popolni ljubezni, toda takoj po njunem grehu je Adam obtožil Boga in Evo (Prva Mojzesova knjiga 3,12).

Tako Adam kot Eva sta se poskusila zaščititi na račun drugega. Njuna sebičnost je dokaz krize, ki se je v danem trenutku pojavila v njunem odnosu.

Od takrat se v svojem zakonu soočamo s podobnimi izzivi, saj se velikokrat osredotočamo nase, namesto da bi drugega hvaležno postavili predse. Število ločitev po vsem svetu skokovito narašča. Prešuštvo je postalo nova »normalnost« današnje družbe. Pa vendar nas Jezusova nedvoumna izjava iz Evangelija po Mateju 19,6 opominja na prvoten Božji načrt: »Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje.«

Bodite pozorni na ta pomemben komentar Ellen White: »Čeprav se lahko pojavijo težave, zapleti in malodušje, naj niti mož niti žena ne mislita, da je njuna zveza napaka ali razočaranje.2 Mnogi ljudje so navdušeni, ko najdejo »ljubezen svojega življenja,« toda pozabljajo, da zakon zahteva resnično partnerstvo ter pripravljenost na dajanje, sprejemanje in delo na odnosu.

PRILOŽNOST

Poročni zvonovi zvenijo, vse je pripravljeno; gostje čakajo, da se nevesta in ženin sprehodita do oltarja. Glasba se začne predvajati. Ceremonija se zaključi s pridigo, polno svetopisemskih nasvetov, in moški in ženska sta končno razglašena za moža in ženo.

V Pridigarju 4,12 najdemo koncept »trojne vrvice« in to besedilo radi uporabljamo na porokah. Poudarja pomembno načelo enotnosti in neločevanja drug od drugega. Lahko se uporablja tako za Boga kot za zakonca. Ko se po tem načelu naučimo živeti v vsakdanjem življenju, naša družina postane prostor resnične sreče, razumevanja in varnosti.

Francoski avtor Antoine de Saint-Exupéry je nekoč dejal: »Ljubiti ne pomeni gledati drug drugega, ampak skupaj gledati v isto smer.« Ta nasvet je za nas zelo pomemben. Amos 3,3 namiguje na enako načelo: »Mar hodita dva skupaj, če nista istih misli?« Seveda imamo radi lepoto svojega zakonca; cenimo njegov oster um ali prijaznega duha; vendar je enako pomembno gledati na cilje za prihodnost, imeti podobne vrednote in motive ter deliti isto vero (Peta Mojzesova knjiga 7,3.4).

Danes nas življenje zelo zaposluje. Delo, prostočasne aktivnosti, gospodinjstvo, otroci in številni sestanki nas tako preobremenijo, da tečemo od enega dogodka do drugega – skoraj brez premora, da bi globoko vdihnili. Toda če smo se dogovorili, da bomo hodili z Bogom, moramo tudi najti čas za pogovor z njim. Spomnimo se pastorjevih besed: »Ljudje, ki molijo skupaj, ostanejo skupaj!« Bilo je obdobje, ko sva bila oba tako zaposlena, da je najin pogovor vseboval le informacije, potrebne za vodenje družine. Spoznala sva, da se morava ustaviti in najti nekaj skupnega časa, v katerem se bova pogovorila o tem, kaj se je dotaknilo najinega srca v tistem dnevu. Delila sva svoje težave in radosti ter jih prinesla pred Boga. V tem času premišljevanja in molitve sva se naučila prisluhniti drug drugemu in Bog naju je osvežil. Naučila sva se iskati kvalitete v značaju svojega zakonca in začela odpuščati drug drugemu. Včasih ranimo svojega zakonca ali on rani nas. Toda Pismo Efežanom 4,26 daje čudovit nasvet za vsak zakon: »Sonce naj ne zaide nad vašo jezo.« Preden se odpravimo v posteljo, bi morali prositi za odpuščanje. Naš spanec bo trden, začetek novega dne pa ne bo mračen, ampak svetel in lep. Način, na kakršnega ravnamo drug z drugim, bo odličen zgled našim otrokom in ljudem, ki živijo z nami. Obstaja italijanski pregovor, ki pravi: »La vita è bella« - »Življenje je lepo.« Mi bi temu radi dodali »il matrimonio è bello« - »zakon je lep.«

Navsezadnje ljubezen ni le čustvo – je načelo. »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen« (Prvo pismo Korinčanom 13,4).

V času pisanja tega prispevka sta David in Doris Lumpi skupaj s svojima hčerkama Lorno Joy in Lino Grace služila na mednarodni azijsko-pacifiški univerzi na Tajskem. Zdaj sta se vrnila v Avstrijo.

Ta prispevek je bil prvotno objavljen septembra 2012 v reviji Adventist World.

1 Ellen G. White, The Story of Redemption (Washington, D.C.: Review and Herald Pub. Assn., 1947), str. 22.
2 Ellen G. White, The Adventist Home (Washington, D.C.: Review and Herald Pub. Assn., 1952), str. 106.