MENI
Adventisti.si je uradna spletna stran Krščanske adventistične cerkve v Republiki Sloveniji.
Adventisti smo predani pomagati ljudem razumeti Sveto pismo ter najti svobodo in upanje v Jezusu.
Iskanje
Soočenje s temami o smrti, žalovanju in prihodnjem življenju
Sveto pismo ima veliko povedati o smrti in kako ta vpliva na nas ljudi. Še več, zamisel o smrti se ne konča pri umiranju.
Naš um se sooča z nepoznanim – kaj se zgodi po smrti in kaj storimo, ko izgubimo nekoga, ki ga imamo radi.
Pravzaprav nam Sveto pismo govori o tem, kaj smrt je in zakaj obstaja, kako se lahko spoprimemo s spremljajočo žalostjo in kako se lahko oprimemo Jezusa kot svojega večnega Odrešenika.
Vas te teme zanimajo? Veliko tega je, kar lahko odkrijemo. Pogledali si bomo:
Smrt ima aktivno vlogo v našem življenju tukaj na zemlji in Bog nam je podaril Sveto pismo, da bi nam to pomagal razumeti. Sveto pismo odgovarja na vsa naša vprašanja o smrti, vse od začetka:
»Kakor je torej po enem človeku prišel na svet greh in po grehu smrt in je tako smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili« (Pismo Rimljanom 5,12).
Ta vrstica se nanaša na čas, ko sta Adam in Eva storila greh (Prva Mojzesova knjiga 3), in nas opominja, da je smrt vstopila v človeško izkušnjo kot posledica Adamovega greha (Pismo Rimljanom 5,12).
Toda preden se dotaknemo tega, si na kratko oglejmo, kaj Jezus pravi o smrti. Zanimiva zgodba iz Svetega pisma nam daje vpogled v to, kako bi morali gledati na smrt.
Evangelij po Luku 8,51-53 nam govori o tem, kako je Jezus vstopil v hišo moža, da bi ozdravil njegovo bolno hčer, toda ona je umrla še pred Jezusovim prihodom. Žalujoči so se že zbrali in zunaj žalovali. Ko je prišel Jezus, je množici ljudi rekel, naj nehajo jokati.
»Ne jokajte, saj ni umrla, ampak spi!«
Množica se mu je posmehovala, ker je vedela, da je deklica mrtva. Toda Jezus je vstopil v hišo in deklico obudil v življenje.
Jezus je razumel, da je smrt podobna spanju; nezavednemu stanju, zaradi katerega oseba ni več soudeležena pri tem življenju. In po njegovem zgledu tudi adventisti tako gledamo na smrt.
Tudi apostol Pavel je smrt razumel kot spanje. Zapisal je naslednje:
»Nočemo pa, bratje, da ne bi vi ničesar vedeli o tem, kako je s tistimi, ki so zaspali, tako da se ne boste vdajali žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja« (Prvo Pismo Tesaloničanom 4,13).
Smrt je nezavedno stanje in je podobna spanju. Mrtvi ne vedo ničesar, temveč preprosto čakajo na Kristusovo vrnitev. Ne gledajo dol, nemočni, in se ne vmešavajo v življenje tistih, ki ostajajo. Na noben način ne plačujejo za svoje grehe in ne trpijo. Dobesedno »počivajo v miru« do vstajenja.
Mnogo vrstic potrjuje to tolažilno razumevanje nezavednega in mirnega spanja mrtvih. Tukaj je nekaj izmed njih:
»Ko njegov duh odide, se vrne v svojo zemljo, tisti dan propadejo njegovi načrti« (Psalm 146,4).
Kako tolažilno je vedeti, da naši pokojni ljubljeni nikakor ne trpijo. Ne gledajo od daleč zaskrbljeni. Namesto tega počivajo v smrtnem spanju, ki se zdi le en trenutek, dokler jih Stvarnik življenja ne oživi.
Smrt je omenjena že v drugem poglavju Svetega pisma. Smrt ni bila del Božjega načrta za človeštvo, vendar je videti, da je bila sporna stvar že v vesolju.
Pojavila se je skupaj z grehom in hudič – Satan – je njen zagovornik. (Evangelij po Janezu 10,10).
Bog je Adama in Evo posvaril glede posledic, če se odločita živeti zunaj Božjih načel za življenje (Prva Mojzesova knjiga 3,16.17). Toda v Prvi Mojzesovi knjigi 3,4 je Satan med skušanjem para zanikal, da bi bila smrt posledica greha. Ta laž je bila za Adama in Evo prevelika skušnjava in takrat sta prvič storila greh.
Greh – ki bi sčasoma vodil v smrt, je prišel od Satana. Stvarnik je pojasnil, sta bila Adam in Eva ustvarjena iz zemeljskega prahu in da se bosta povrnila v prah, ko umreta (Prva Mojzesova knjiga 3,19).
Na začetku je Stvarnik prvi človeški par posvaril, naj ne je od drevesa spoznanja dobrega in hudega, drugače bosta umrla (Prva Mojzesova knjiga 2,15-17).
Kljub temu sta to storila.
Nista bila poslušna Božjemu svarilu in sta padla v hudičevo skušnjavo.
Od takrat naprej je človeštvo prevzelo grešno naravo z naravnimi nagnjenji h grehu. Boj med dobrim in zlim je resničen in je prisoten v našem vsakdanjem življenju (Pismo Rimljanom 7,18-25).
Čeprav to zveni žalostno, imamo upanje v Jezusa.
On je prevzel človeško podobo in umrl namesto nas za naše grehe. Četudi bomo umrli, bomo, če verujemo v Jezusa, zaradi njegove smrti vstali od mrtvih. Ob drugem prihodu bo Jezus obudil tiste, ki so umrli v veri vanj in oni bodo večno živeli z njim (Pismo Rimljanom 6,23; Evangelij po Janezu 3,16).
In medtem ko je smrt prišla po enem človeku, Adamu, je življenje prišlo po drugem – v osebi Jezusa Kristusa (Pismo Rimljanom 5,17).
Prva smrt je bila dejansko umor, ko je Kajn, prvorojenec Adama in Eve, ubil svojega brata Abela (Prva Mojzesova knjiga 4,8).
Kajn je bil prežet z grehom in ljubosumjem, z enim nasilnim dejanjem pa je ubil svojega brata. Čeprav je morda šlo za nesrečo, je takrat smrt postala del človeške izkušnje.
Čeprav je šlo za grozljivo dejanje, to ni bil konec.
V teh prvih zgodbah Svetega pisma se namreč nahaja prerokba o Jezusovi prihodnji žrtveni smrti (Prva Mojzesova knjiga 3,15). In njegova smrt, v našo korist, je tista, ki zagotavlja večno življenje vsem, ki verujejo v Jezusa (Evangelij po Janezu 3,16).
Kot pravi Sveto pismo, mrtvi ne vedo ničesar. Ko umremo, je kot da spimo in čakamo na Jezusovo vrnitev.
Morda vas skrbi, kje je družinski član ali prijatelj, ki je umrl. Bilo bi tolažilno vedeti, da na noben način ne trpi. Prav tako bi bilo tolažilno vedeti, da ne gleda na vsak naš korak ali je v stiski, ker ne more biti več del našega življenja. In to je resnica.
Mrtvi počivajo tam, kamor so bili položeni, dokler jih Bog ne prebudi ob vstajenju. Ne živijo še naprej nekje drugje in niso priča našemu življenju na zemlji.
In čeprav naši dragi niso več z nami, nam je lahko v tolažbo, ker vemo, da je tudi Jezus sam izkusil žalost, kot jo izkušamo mi, ko umre nekdo, ki nam je blizu.
Ko je Jezus živel na zemlji, je imel tesnega prijatelja Lazarja, ki je zbolel in umrl. Lazar je bil pokopan v grobnico. Nihče še ni vedel, toda Jezus je načrtoval njegovo obuditev od mrtvih, da bi pokazal Božjo moč. Toda navkljub temu poznavanju se je Jezus, ko so mu ljudje povedali za Lazarjevo smrt, zjokal.
Čeprav je Jezus vedel, da bo Lazar obujen, je vseeno izkusil žalost in žalovanje ob izgubi prijatelja. Toda nato je ljudi potolažil s tem, ko jim je rekel, da Lazar spi.
Jezus nas z zgodbo uči veliko stvari:
In to je samo en primer takšne zgodbe. Mnogo drugih vrstic v Svetem pismu nam pove, da je smrt stanje, v katerem posameznik na noben način ne sodeluje več v tem življenju:
»Živi namreč vedo, da bodo umrli, mrtvi pa ne vedo ničesar več« (Pridigar 9,5).
Glede na Sveto pismo nas lahko tolaži dejstvo, da naši dragi, ki so umrli, izkušajo smrtni spanec v zemlji ali kjer koli so pokopani ali raztreseni njihovi posmrtni ostanki. Ko se Jezus vrne, bo tiste, ki so sprejeli njegov brezplačni dar odrešenja, obudil v večno življenje.
Ali obstajajo nebesa, pekel ali vice? Ali lahko vemo, kam bomo odšli?
Adventistična cerkev veruje v dobesedna nebesa in pekel, in čeprav tja ne gremo takoj, ko umremo, lahko vemo, kakšen bo naš konec.
Odločilni dejavnik je, ali verujemo ali ne v Kristusa in sprejemamo njegov dar odrešenja. Če ga sprejmemo, nam je obljubljeno večno življenje. Če ga zavrnemo, ne moremo živeti z Bogom in bomo po vstajenju dokončno umrli.
Toda to ne pomeni, da neprenehoma umiramo v gorečem ognju ali mučenju. Bog je dober in usmiljen in mučenje ni del njegovega značaja. Ne, končna smrt pomeni, da je naša smrt večna – da nimamo več upanja na vrnitev.
In samo mi lahko odločimo o svoji usodi. Odločena je v našem srcu. Če si iskreno izberemo Boga in njegov dar odrešenja, lahko zaupamo v večno življenje z njim.
Morda se sprašujete, zakaj je toliko drugih razumevanj smrti in predvidevanj, da življenje po smrti obstaja. Mnogo je stvari, ki vplivajo na to, na kakšen način kristjani razumemo smrt, in niso vse svetopisemske.
Helenistična kultura je bila na primer običajna že takrat, ko je Jezus hodil po zemlji. Grki so razumeli, da je življenje dualistično. Toda Sveto pismo kot celota nam prikazuje drugačno sliko.
Ko je Bog ustvaril Adama in Evo, Sveto pismo pravi, da je vanj dahnil življenjski dih in postal je »živa duša« (Prva Mojzesova knjiga 2,7). Gre za kombinacijo življenjskega diha in fizične stvaritve zemlje, ki postane duša.
Z Božjim dihom in zemeljskim prahom je ustvaril Adama, inteligentno bitje.
Bodite pozorni na to, da ta dva elementa – Božji dih in prah – sama po sebi ne moreta ustvariti življenja. Nista neodvisna. Torej, ko nekdo umre in njegov duh izgine, živa duša preneha obstajati.
To je podobno preprosti enačbi:
A + B = C
A kot življenjski dih,
B kot zemeljski prah.
C je živa duša.
Če odvzamete katerega koli od teh – A, B ali C – duša ne obstaja.
»Prah se vrne v zemljo, kakor je bil, duh pa se vrne k Bogu, ki ga je dal« (Pridigar 12,7).
Žalovanje je naraven in pomemben proces življenja na zemlji. Najkrajša vrstica v Svetem pismu kaže največjo solidarnost, ki jo ima Jezus s človeško izkušnjo. Preprosto pravi: »Jezus se je zjokal« (Evangelij po Janezu 11,35).
Zgodba o Lazarju, Jezusovem prijatelju, nam govori o tem, kako globoko se je smrt dotaknila Jezusa – njega, ki je sam bil odgovor na smrt. Ker smo ustvarjeni po Božji podobi, je razumljivo, da bo tudi nas smrt vznemirjala in močno prizadela. Navsezadnje je sovražnica življenja in nikoli ni bila mišljena, da bi bila del človeške izkušnje.
Čeprav ne obstaja pravilen in napačen način žalovanja, nam Sveto pismo nudi sledečo pomoč:
In končno Pismo Hebrejcem 4,14-16 razločno pojasni upanje, ki ga imamo v Jezusu.
To upanje nam omogoča, da se veselimo pravične sodbe, v kateri je naš Zveličar naš odvetnik in je večnost z našimi dragimi mogoča. Čeprav jih trenutno pogrešamo, lahko nadaljujemo s svojim življenjem in pričakujemo čudovito prihodnost, ki jo Bog pripravlja za vse nas.
Bog že od začetka pozna konec. Če ga poznamo in zaupamo v njegovo ljubezen, lahko imamo popolno zagotovilo in mir, ne glede na našo trenutno situacijo.
Sveto pismo pravi, da nas nič, niti smrt, ne more ločiti od njegove ljubezni! Spodbudijo nas lahko naslednje tolažeče svetopisemske vrstice:
»Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu« (Pismo Rimljanom 8,38.39).
»Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu…« (Pismo Rimljanom 8,28).
»Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje Klicali me boste in prihajali molit k meni in vas bom uslišal. Iskali me boste in me boste našli. Ko me boste iskali z vsem srcem, se vam bom dal najti, govori Gospod. Obrnil bom vašo usodo in vas bom zbral iz vseh narodov in iz vseh krajev, kamor sem vas izgnal, govori Gospod« (Jeremija 29,11-14).
»Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (Prvo Pismo Korinčanom 2,9).
»Gospod Bog bo obrisal solze z vseh obrazov in z vse zemlje bo odstranil sramoto svojega ljudstva« (Izaija 25,8).
»In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo« (Razodetje 21,4).
Naše zaupanje v Boga in njegov načrt je tisto, kar nam daje moč za naprej. Sveto pismo je za nas stalen vir, ko v življenju doživljamo bolečino ali izgubo.
In vse v Svetem pismu kaže na upanje na ponovno življenje po Jezusu.
Svetopisemski odgovor na to vprašanje je 'ne'.
To je tudi v nasprotju s Svetim pismom, ki nam svetuje, naj ne poskušamo govoriti z mrtvimi iz trazloga, da bi se izognili hudičevim prevaram o Božji resnici in Božjem vodstvu v našem življenju. Ne vemo, kaj bo jutri, toda prepričani smo v to, kdo ve, kaj nas čaka jutri – Bog.
Vsak dan se pogovarjajte z Bogom ter prejmite tolažbo in moč, ki ju potrebujete za nadaljevanje svojega življenja do Jezusovega prihoda, in obrisana bo vsaka solza!
Toda zakaj ni priporočljivo, da bi se obrnili na posrednike in poslušali nasvet hudiča?
Prvič zato, ker to zavaja.
Vemo, da je smrt spanje brez zavesti. Pokojni nima nobenega deleža v tem življenju. V primeru, da medij pokliče mrtvo osebo, s kom se posvetuje? S Satanom in njegovimi angeli.
Tako kot nas Bog pozna in nam je dal angele varuhe, ste lahko prepričani, da nas tudi hudič, ki vsakega od nas poskuša zapeljati na napačno pot, zelo dobro pozna (Evangelij po Janezu 10,10). On ali njegovi padli angeli so povsem zmožni posnemati ljubljenega človeka, ki je umrl.
V Drugem Pismu Tesaloničanom 2,9-12 beremo o prevari, ki jo bo hudič povzročil na tem svetu. Če poskušamo komunicirati z mrtvimi, se spravljamo v nevarnost, da se tako povežemo s hudičem.
V Drugem Pismu Korinčanom 11,14 pa beremo, da se »sam satan preoblači v angela luči«.
V Pismu Galačanom 5,20 in Razodetju 22,15 vidimo, da Božje ljudstvo in vsi, ki bodo v nebesih, ne sprejemajo čarovnikov, tistih, ki se ukvarjajo s čarovništvom, magijo ali duhovnim posredovanjem.
Hudič je vedno želel zapeljati druge. Ker Bog to ve, je v Stari zavezi svojemu ljudstvu dal navodilo. Ko se je ljudstvo pripravljalo zavzeti obljubljeno deželo, ga je Bog posvaril na pogane, ki so jo zasedli.
Izraelu je dal navodilo, rekoč:
»Ko prideš v deželo, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog, se nikar ne úči posnemati gnusobe tistih narodov! Naj se ne najde pri tebi nihče, ki bi sina ali hčer žrtvoval v ognju, ki bi opravljal vedeževanje, zarotoval, razlagal znamenja ali čaral ali izgovarjal uroke ali klical duhove umrlih in druge duhove ali povpraševal umrle za svet.
Kajti Gospodu je gnusoba, kdor koli dela te reči, in zaradi teh gnusob jih bo Gospod, tvoj Bog, pregnal pred teboj. Popoln bodi z Gospodom, svojim Bogom!« (Peta Mojzesova knjiga 18,9-13).
Tako kot Izraelcem je tudi nam dan nasvet, da se izogibamo »gnusob« brezbožnikov in se raje oklenemo Boga.
V začetku so bili ljudje ustvarjeni popolni. Greh je vstopil na svet zaradi Luciferjevega (ki se imenuje tudi Satan) upora v nebesih. Sam sebe je hotel povišati nad Boga (Razodetje 12,7-9).
Toda če bi Bog uničil Luciferja, bi mu stvarstvo služilo iz strahu.
Edini način, kako bi Bog pokazal svoj resnično ljubeč značaj, je bil ta, da svojemu stvarstvu da svobodo izbire. Na ta način vemo, da je Lucifer skušal prvi človeški par, ki je podlegel njegovim lažem, namesto da bi bil poslušen Božjim opozorilom (Prva Mojzesova knjiga 3,1-6).
Tako je Bog začel s svojim načrtom, da bi rešil človeštvo pred večno smrtjo in ga namesto smrti obudil v večno življenje.
Kristus je prišel, da bi umrl za naše grehe, da bi mi lahko imeli večno življenje, če vanj verujemo in v veri sprejemamo njegovo odrešitev (Evangelij po Janezu 3,16). Nato nam Sveto pismo pravi, da nam je Kristus po svoji smrti in vstajenju šel pripravljat prostor.
Ko bo dokončal delo, bo znova prišel in nas odpeljal domov, da bi večno bili z njim (Evangelij po Janezu 14,2.3). Da bi to storil, bo obudil tiste vernike, ki so že umrli in spijo, in ti se bodo srečali z njim v zraku.
Tisti, ki bodo še živeli in bodo verovali vanj, pa bodo prav tako odneseni, da bi se srečali z njim (Prvo Pismo Tesaloničanom 4,14-18).
Živimo torej v svetu, kjer moramo razumeti celotno sliko: živimo v tem velikem spopadu med dobrim in zlim.
V Božji besedi vidimo, kako je Jezus osvojil zmago nad grehom in smrtjo. Dana so nam prerokovanja, ki nam zagotavljajo njegovo končno zmago v tem velikem spopadu (Daniel in Razodetje). Prav tako nam je pokazano, kako se bodo stvari odvijale.
Razodetje 20 in 21 odkriva, kaj se zgodi po drugem Kristusovem prihodu. Ob drugem prihodu bodo tisti, ki so umrli v Kristusu, obujeni. Toda tisti, ki ležijo v svojih grobovih in nikoli niso verovali v Kristusa, ne bodo vstali.
Tisti, ki bodo ostali živi in verujejo v Kristusa, bodo prav tako poklicani v nebesa, toda tisti, ki so Kristusa zavrnili, drugega prihoda ne bodo preživeli.
Nihče ne bo živel na zemlji, razen hudiča. Zemlja bo zapuščena.
Tisočletje (1000 let) se bo začelo po drugem Kristusovem prihodu, z rešenimi v nebesih. Razodetje 20,4 in 6 pravi, da bodo rešeni »sodili« in »kraljevali« z Bogom.
Po tem bodo Bog in vsi rešeni, ki bodo v mestu Novi Jeruzalem, ponovno prišli na zemljo – tretji prihod. Preden bodo prišli, bodo neverni mrtvi vstali, da se bodo soočili s svojo odločitvijo. Sveto pismo pravi, da bodo skupaj s hudičem in njegovimi angeli uničeni v ognjenem jezeru. To je druga in večna smrt (Razodetje 20,7-15).
Ko bo zemlja enkrat očiščena na tak način, bo nova:
»Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila in morja ni bilo več. Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina.
In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog.
In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo« (Razodetje 21,1-4).
Kakšna čudovita misel za vernega človeka. Nekega dne bomo lahko rekli: »Smrt je použita v zmagi. Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?« (Prvo Pismo Korinčanom 21,55).
Bog je po svoji moči naredil vse, da bi rešil človeštvo, medtem pa še vedno ohranja človekovo moč izbire.
Tisti, ki verujejo v Jezusa, bodo z njim večno živeli po drugem prihodu in vstajenju.
Tisti, ki so zavrnili Jezusovo odrešenje, pa bodo deležni končne, trajne smrti.
Razvijajmo svoj odnos z Bogom in sprejmimo njegov brezplačni dar odrešenja. Bodimo med tistimi, ki ga ljubijo in bodo ob njegovem drugem prihodu odšli domov in z njim večno živeli. Naj doživimo to nebeško radost, ki bo brez solza in brez smrti.
Če tudi vi želite takšno življenje, se že danes pridružite proučevanju Svetega pisma!
Spoznajte več o življenju, smrti in načrtu odrešitve.
Verovanje adventistov naj bi prežemalo celotno posameznikovo življenje. Temelji na Svetem pismu, ki daje prepričljivo sliko o Bogu. Vabljeni ste, da raziskujete, doživite in spoznavate Njega, ki želi izboljšati vsa področja vašega življenja.
Adventisti.si je uradna spletna stran Krščanske adventistične cerkve v Republiki Sloveniji
