Demonska obsedenost ali duševna bolezen?

Razmišljanje o skupnem vprašanju

Ko potujem po svetu kot psihiater in se z adventisti pogovarjam o duševnem zdravju, skoraj brez izjeme prejmem vprašanje: Kakšna je razlika med duševnimi motnjami in obsedenostjo z demoni? To je zanimivo, a težko vprašanje. V Svetem pismu beremo o ljudeh, ki so jih obsedli demoni in o Jezusu, ki jih je ozdravil. Kot adventisti verjamemo v obstoj demonskih nadnaravnih bitij, ki si dejavno prizadevajo nadzorovati človeška življenja. Verjamemo v možnost, da so ljudje danes obsedeni z demoni, tako kot so bili v svetopisemskih časih. Ali je torej mogoče, da je to, kar strokovnjaki za duševno zdravje diagnosticirajo kot duševne motnje, včasih dejansko obsedenost z demoni?

Kot psihiater sem usposobljen tudi kot strokovnjak za težave v duševnem zdravju. Nisem strokovnjak za obsedenost z demoni in nimam izkušenj z izganjanjem demonov. Sicer imamo veliko raziskav in izkušenj, ki nam pomagajo razumeti duševne motnje, medtem ko so obsedenosti z demoni veliko manj raziskane. Ne morem vam povedati, kako jasno razlikovati med njima, bom pa z vami delil razmišljanje, ki vam bo morda v pomoč pri reševanju tega težkega vprašanja.

Svetujem vam, da ste zelo previdni. Vodilno načelo v zdravstvu je: "Ne škodovati." To etično načelo lahko razširimo na vse vidike ravnanja z drugimi ljudmi. Kar koli rečemo ali storimo, ne sme "škodovati" drugim. Če se s tem strinjamo, se sprašujem: Kdaj tvegamo, da ne bomo naredili še več škode? Obsedenost z demoni označiti za duševno motnjo in jo tako tudi obravnavati? Ali duševno motnjo poimenovati kot obsedenost z demoni in jo tako tudi obravnavati?

Kaj bi se zgodilo, če bi obsedenost z demoni označili za duševno motnjo in jo zdravili z uradnimi metodami, kot so socialna podpora, ukrepi za izboljšanje življenjskega sloga, terapijo in zdravili? Ne veliko. Demoni se ne odzivajo na antidepresive ali antipsihotike. Morda bi nekatere metode pomagale osebi, vendar neposredno ne bi veliko naredili za reševanje problema demonov. Najverjetneje bi jo še naprej pestili demoni, mi pa s takšno terapijo ne bi naredili osebi posebne škode. Posameznik bi po tem zdravljenju šel na obravnavo zaradi obsedenosti, in to na strokoven (pravilen) način.

Kakšne bi bile posledice, če bi nekoga, ki ima duševno motnjo, lažno označili za obsedenega z demoni? Duševna motnja je že tako težko breme, ki ga je treba nositi. Zmotno dodajanje misli, da je oseba obsedena z demoni k njenemu boju in trpljenju, ni le nekoristno, ampak ji lahko tudi zelo škodi. Koristi preverjenih in koristnih strategij zdravljenja, ki bi lahko prinesle olajšanje in ozdravitev, bi bile v najboljšem primeru odložene, v najslabšem pa povsem zanemarjene. Oseba bi bila še bolj stigmatizirana v svojih očeh in v očeh drugih.

Zmotno označevanje duševne motnje kot obsedenosti z demoni je huda duhovna zloraba.

Kadarkoli smo v dvomu, moramo izbrati manjše zlo. Če bi bil v dvomu, ali gre za obsedenost z demoni ali za duševno motnjo, bi se raje odločil za napačno oznako duševne motnje in za to zagotovil ustrezno podporo in zdravljenje, dokler ne bi bilo dokazov za drugačen pristop.

Verjamemo, da so Satan in njegovi padli angeli dejavni povsod po svetu. Obstaja veliko drugih načinov, ki presegajo tipično obsedenost, kako se greh in zlo uveljavljata v našem življenju. Zlim silam verjetno ni toliko pomembno, kako nas nadzorujejo, kot to, da jim tako ali drugače uspe, da nas podvržejo (izpostavijo) škodi in uničenju greha in zla. Tega se moramo vsi rešiti. Vsi potrebujemo Odrešenika in njegovo zdravilno moč v svojih življenjih.

Dr. Torben Bergland je psihiater in pomočnik direktorja Zdravstvenega oddelka pri Generalni konferenci.

Vir: Adventist World 10/2023, str. 18