TROJICA – KRATEK SVETOPISEMSKI POGLED NA OSNOVE TEGA KRŠČANSKEGA VEROVANJA

Avtor: Slavoljub Vuličević

Gre za zelo široko temo, ki zahteva naše najgloblje proučevanje, spremljano z molitvijo za vodstvo Svetega Duha.

Obstaja več načinov, kako lahko pristopimo k predstavitvi svetopisemskega nauka o Trojici. Pogosto so proučevanja o tej temi podana tako, da se ukvarjamo s podrobnostmi, kar včasih pušča vtis, da je ta nauk težko razumljiv. Čeprav se vsekakor moramo s to temo ukvarjati temeljito, pa vendarle želim v tem članku s preprostim in lahko razumljivim jezikom in načinom pisanja prispevati k razumevanju, da gre za enako lep in skladen svetopisemski nauk kakor pri drugih svetopisemskih resnic in da ga je možno razložiti jasno, preprosto. Želim si, da bralec s krajšim besedilom, ki ga lahko prebere brez prekinitev, dobi širšo sliko, ki nam jo Sveto pismo daje o tej resnici.

Izjava vere

“Obstaja en Bog: Oče, Sin in Sveti Duh, samoobstoječa edinost treh Božjih oseb. Bog je nesmrten, vsemogočen, vseveden, nad vsem in povsod navzoč. Je neskončen in presega moč dojemanja, vendar je ljudem znan, ker se jim je sam razodel. Vreden je, da ga vse ustvarjeno večno časti, povišuje in mu služi.

Bog – Elohim je množina

Že od samega začetka zgodovine, ki jo je povzročil padec v greh, je bilo očitno, da so človekove zamisli o Bogu omejene z grešno naravo. Edini način človekovega spoznanja Boga je omejen na to, kar nam je Bog sam razodel o sebi.

Temelj Božjega samorazodetja temelji na preprosti resnici monoteizma, da obstaja samo en Bog: “Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini!” (5 Mz 6,4) Poleg tega, da nam to besedilo razkriva dve najpomembnejši imeni za Boga – “Gospod” (hebrejsko “Jahve”) in Bog (hebrejsko “Elohim”) – vsebuje tudi ključno besedo, ki opredeljuje temelje monoteistične vere – besedo “edini” (ali eden). Osnova monoteizma je, da je en Bog.

Čeprav besedi “Bog” in “eden” predstavljata temelj svetopisemskega monoteizma, pa v sebi vendarle razkrivata zapletenost in množino Božanstva. Sama beseda “Bog” je v hebrejščini “Elohim”, ki pa je beseda v množini in dobesedno pomeni “bogovi”. Prav tako beseda “eden” (hebrejsko “ehad”) v tem primeru označuje edinost več oseb. Enak primer imamo pri stvarjenju, ko je Bog ustvaril človeka po svoji podobi in rekel, da bosta mož in žena postala “eno (“ehad”) meso”. (1 Mz 2,24) Ista beseda, ki se uporablja za enega Boga – “ehad” – se tukaj uporablja za to, da pove, da sta mož in žena kot dve ločeni osebi še vedno “eno”. Povedano drugače, za razliko od politeistične zamisli o bogovih, ki so obstajali vsak zase in so se med seboj pogosto spopadali, je svetopisemsko Božanstvo, čeprav množina, še vedno eno – “ehad”.

Resnica o več božanskih osebah se razteza skozi celotno Sveto pismo od prve strani naprej, ko Bog pri stvarjenju človeka o sebi govori v množini: “Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.” (1 Mz 1,26.27) Samo stvarjenje človeka kot množine moškega in ženske je Božja podoba v nas. Človek je Božja podoba, ker je množina moškega in ženske enako, kakor je Bog množina. “Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno (“ehad”) meso.” (1 Mz 2,24)

Ta množina je izražena tudi ob človekovem padcu v greh, ko si je človek zaželel, da bi bil kakor Bog, poznal, kaj je dobro in kaj slabo. Ko Bog govori o temeljih človekovega greha, naslavlja samega sebe v množini in pravi: “Glejte, človek je postal kakor eden izmed nas.” (1 Mz 3,22) Enako očitno Bog o sebi govori v množini, ko pri gradnji babilonskega stolpa govori samemu sebi: “Dajmo, stopimo dol in tam zmešajmo njihov jezik, da ne bodo več razumeli govorice drug drugega.” (1 Mz 11,7) V nekem drugem primeru Bog govori preroku Izaiju v množini: “Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?” (Iz 6,8) Zanimivo je, da čeprav Bog govori v množini, prerok odgovarja z uporabo ednine: “Tukaj sem, pošlji mene.”

Stara zaveza in božanske osebe

Stara zaveza uči, da obstaja samo en Bog in da je to Bog, ki se je razodel Abrahamu, Izaku in Jakobu, ter pozneje tudi Mojzesu in izraelskemu ljudstvu. Pa vendarle v Stari zavezi, kjer smo videli, da se Bog (Elohim) predstavlja kot množina, naletimo na več božanskih oseb, ki potrjujejo to množino.

Sveti Duh

Božji Duh je sodeloval pri stvarjenju: “Duh Božji je vel nad vodami.” (1 Mz 1,2) Po Jobovih besedah je Božji Duh tisti, ki nas ustvarja in nam daje življenje, (Job 33,4) isto misel pa izraža tudi David. (Ps 104,30)

David izenačuje Božjo navzočnost z navzočnostjo Svetega Duha: “Ne zavrzi me izpred svojega obličja in svojega Svetega Duha ne jemlji od mene.” (Ps 51,13 CHR) “Kam naj grem pred tvojim duhom, kam naj zbežim pred tvojim obličjem?” (Ps 139,7)

Sveti Duh je tisti, ki daje človeku razumnost: “Toda v človeku je le dih, duh Vsemogočnega pa jih dela razumne.” (Job 32,8) David prosi Boga za vodstvo Duha: “Tvoj dobri duh naj me vodi po ravni deželi.” (Ps 143,10)

Sveti Duh je bil z Božjimi ljudmi v Stari zavezi. Faraon se je spraševal, ali je lahko kateri človek kakor Jožef, ki ima Božjega Duha: “Mar bomo našli moža, kakor je ta, ki je v njem Božji duh?” (1 Mz 41,38) Bog je dal Svetega Duha Becalelu, da bi ta lahko deloval pri izgradnji svetišča: “Napolnil sem ga z Božjim duhom, z modrostjo, razumnostjo in vednostjo za vsakršno delo.” (2 Mz 31,3) Ko je bil David izbran namesto Savla, je Duh zapustil Savla in prišel na Davida: “Od tega dne naprej je Gospodov duh napolnjeval Davida. Gospodov duh se je umaknil od Savla.” (1 Sam 16,13.14)

Starozavezna prerokovanja napovedujejo, da bo Mesija prišel v moči Svetega Duha: “Glejte, moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša. Položil sem nanj svojega duha, narodom bo delil pravico.” (Iz 42,1)

“Gospodov angel”, Božji Sin, Jahve, Zveličar, Mesija

Številna starozavezna besedila govorijo o božanski osebi, ki se imenuje “Gospodov angel”, o katerem Mojzes pravi: “Pazi nanj in poslušaj njegov glas; ne upiraj se mu, ne bo namreč prenašal vašega zavračanja, ker je moje ime navzoče v njem.” (2 Mz 23,21) Če to bitje ne bo odpustilo grehov, potem je to božanska oseba, ker samo Bog je tisti, ki odpušča grehe ali pa jih ne odpušča. V času sodnikov je Gospodov angel zase trdil, da je izpeljal Izraelce iz Egipta in da je tisti, ki je sklenil zavezo z Izraelom: “Tedaj je prišel Gospodov angel iz Gilgála v Bohím. Rekel je: ‘Izpeljal sem vas

iz Egipta in pripeljal v deželo, ki sem jo s prisego obljubil vašim očetom. Rekel sem: Nikoli ne bom prelomil svoje zaveze z vami.’” (Sod 2,1)

Prerok Daniel je v videnju nebeškega sojenja videl, da “je prihajal nekdo kakor sin človekov”, (Dan 7,13) medtem ko je pri njegovih tovariših, ki so bili vrženi v ognjeno peč, ta, ki jih je rešil, bil “podoben sinu bogov”. (Dan 3,25)

Gospod Jehova je govoril o prihodnjem trpljenju “Pastirja”, ki ga je imenoval “moža, ki je moj družabnik”. (Zah 13,7) Jezus Kristus je pozneje to prerokovanje uporabil zase. (Mt 26,31) Bog Jehova pravi: “Jaz, jaz sem Gospod, razen mene ni rešitelja;” (Izaija 43,11) a kljub temu po prerokih govori o Rešitelju, ki bo prišel rešit Izraela. Po preroku Ozeju tako pove: “Usmiljen pa bom z Judovo hišo: rešil jih bom po Gospodu, njihovem Bogu.” (Oz 1,7) Jahve tukaj govori o neki drugi osebi, ki bo rešila Izraela, in jo imenuje

“Gospod” (hebrejsko Jahve) in “Bog” (hebrejsko Elohim). Povedano drugače: en Jahve bo rešil Izraela, rešitelj pa bo drugi Jahve. Izaijevo prerokovanje govori o glasu, ki kliče: “V puščavi pripravite pot Gospodu (Jahveju)” (Iz 40,3) – prav tisto, kar je pozneje počel Janez Krstnik, ko je pripravljal pot za Gospoda Jezusa.

Čeprav je za prihajajočega Mesija, Maziljenca, Rešitelja Izraela, napisano, da bo “mladenka … spočela in rodila sina”, (Izaija 7,14) pa je prav tako napisano, da bo eno od imen tega “Sina” “Večni Oče”. (Iz 9,5)

Če upoštevamo vse te starozavezne navedke, ki govorijo o več božanskih osebah, potem lahko sklepamo, da Stara zaveza daje temelj za monoteizem, ki pa ni v zanikanju več božanskih oseb, ampak v definiciji, da so te osebe “eno” (hebrejsko “ehad”). Čeprav je resnica o enem Bogu izrečena po preroku Izaiju, ki nam sporoča Jahvejeve besede: “Tako govori Gospod, Izraelov kralj, in njegov odkupitelj, Gospod nad vojskami: Jaz sem prvi in jaz sem poslednji, razen mene ni Boga,” (Iz 44,6) pa kljub temu prerok Izaija piše o otroku, ki se bo rodil in čigar ime bo “Mogočni Bog”. (Iz 9,5 CHR) Monoteizem je torej v Stari zavezi izražen kot edinost več božanskih oseb.

Nova zaveza in popolno razodetje Trojice

Nova zaveza po učlovečenju Jezusa Kristusa, po katerem edino lahko vidimo Boga, v popolnosti odkriva edinost Boga kot Trojice oseb Očeta, Sina in Svetega Duha.

Božanstvo Jezusa Kristusa

Ob rojstvu Jezusa Kristusa je angel rekel Mariji, da otroku da “ime Jezus, kajti On bo svoje ljudstvo odrešil grehov”. (Mt 1,21) Samo ime “Jezus” je grška beseda, ki je identična hebrejski besedi “Jehošua”, ki pomeni “Jahve rešuje”. Prav tako je angel povedal, da je to izpolnitev starozaveznega prerokovanja o otroku, ki se bo rodil in čigar ime bo “Emanuel, kar v prevodu pomeni Bog z nami.” (Mt 1,23) Dokler je bil Kristus na zemlji, je nosil dve popolnoma različni naravi: človeško in božansko. Hkrati je bil “Sin človekov” (Mt 8,20) in “Božji Sin”, (Mt 14,33) popolnoma človek in popolnoma Bog.

Čeprav se je ljudem na prvi pogled zdelo, da je Jezus samo človek, pa je skozi Kristusovo človeško naravo v njegovih dejanjih in besedah, ki so pripadale samo Bogu, večkrat zasijala božanska narava. Hromemu človeku je odpustil greh z besedami: “Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi.” (Mt 9,2) Kristus je o sebi izjavljal stvari, ki so za njegove poslušalce bile neverjetne. Trdil je: “Jaz in Oče sva eno.” (Jn 10,30) Lastil si je ime “Jahve”, ko je rekel “jaz sem” (grško “ego eimi”), (Jn 8,58) in uporabil izraz, ki je istoveten imenu Boga, ki se je razodel Mojzesu pri gorečem grmu in mu povedal svoje ime: “Jaz sem, ki sem.” (2 Mz 3,14) Po teh izjavah in glede na to, da so ga imeli le za človeka, so ljudje pograbili kamenje, da bi Jezusa ubili “zaradi bogokletja, ker se ti, ki si človek, delaš Boga”. (Jn 10,31-33) Prav tako je Jezus rekel, da nihče razen njega ni videl

nebeškega Očeta. (Jn 6,46) Na zahtevo učenca Filipa, da jim pokaže Očeta, je Jezus preprosto odvrnil: “Kdor je videl mene, je videl Očeta.” (Jn 14,9) Jezus je prav tako nedvoumno povedal, da je Bog, ko je izjavil: “Jaz sem … Življenje.” (Jn 14,6)

Janez sporoča, da je bil Jezus od začetka z Bogom kot “Beseda”, da je On sam bil Bog. (Jn 1,1) Za to “Besedo”, Jezusa Kristusa, pravi: “Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.” (Jn 1,3) Jezus Kristus je “podoba nevidnega Boga”. (Kol 1,15)

O tej Božji podobi Kristusa govori tudi pismo Filipljanom, kjer piše, da je pred svojim prihodom na zemljo “bil … v podobi Boga”, a je “sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu”, ter da je zaradi tega svojega prostovoljnega ponižanja “po zunanjosti … bil kakor človek”. (Flp 2,6-8) Številni ljudje v njegovem času kot tudi v stoletjih potem ga zato niso prepoznali kot Boga. Celo njegovi učenci so šele po Jezusovi zmagi nad smrtjo in vstajenju popolnoma dojeli njegovo božanstvo in podajali izjave o njegovi božanski naravi, kot je tudi učenec Tomaž rekel Kristusu: “Moj Gospod in moj Bog!” (Jn 20,28) Glede na to, da so Kristus in učenci uporabljali aramejski jezik, ki je zelo podoben hebrejskemu, Tomaž uporablja za Kristusa dve glavni imeni za Boga, ki smo ju že srečali v izjavi, zapisani v 5 Mz 6,4: “Gospod” – Jahve in “Bog” – Elohim.

Jezus Kristus se imenuje “edinorojeni Sin”. (Jn 3,16) Tukaj je uporabljena grška beseda “monogenes”, ki v izvirniku nima sopomena rojstva. Izraža namreč unikatnost. Tudi Izak, ki se imenuje “edinorojeni”, (Heb 11,17) ni bil niti prvi niti edini Abrahamov sin, ampak je bil edinstven v svoji vlogi sina, ki je bil rojen po obljubi. Beseda “edinorojeni” izraža Jezusovo unikatnost v tem, da čeprav je Bog, se je rodil in utelesil kot človek.

Jezus je prav tako imenovan tudi “prvorojenec”. (Kol 1,15) Tukaj je uporabljena grška beseda “prototokos”, ki se v Svetem pismu uporablja za tistega, ki je bil prvorojenec in skladno s tem tudi nosilec dediščine in tisti, ki ima prednost pred vsemi drugimi dediči. Vendar pa poudarek ni na rojstvu, saj “prvorojenec” ni bil vedno nujno rojen prvi. Na primer Ezav je izgubil “prvorojenstvo” tako, da ga je prodal bratu Jakobu – “tako malo je Ezav cenil pravico prvorojenstva”. (1 Mz 25,34) Po drugi strani pa je David kot prispodoba Mesija bil postavljen “za prvorojenca”, (Ps 89,28) čeprav Sveto pismo jasno pove, da David ni bil prvi sin. Efraimov rod, ki ni potomec Jakobovega prvorojenca, je bil zaradi tega, ker je veljal za najbolj izpostavljeno rodbino severnega kraljestva, imenovan “moj prvorojenec”. (Jer 31,9) Celo vsi mi smo postali “prvorojenci” in smo poklicani pristopiti k “prazničnemu zboru in cerkvi prvorojencev /“prototokos”/, ki so zapisani v nebesih” (Heb 12,23) Naše prvorojenstvo ne temelji na dejanskem stanju vrstnega reda našega telesnega rojstva, temveč na prvorojenstvu, ki ga dobimo tako, da postanemo otroci obljube. To prvorojenstvo, ki smo ga dobili po Kristusovem posinovljenju, moramo varovati, da ga ne izgubimo “kakor Ezav, ki je za eno jed prodal pravice svojega prvorojenstva”. (Heb)

Kristusovo prvenstvo nad vsemi, ki je vidno po simbolu “prvorojenstva”, je med njegovim ljudstvom izraženo tudi s tem, da je On prav tako “začetek, prvorojenec med mrtvimi”. (Kol 1,18) Za Jezusa kot “prvorojenca” je rečeno: “Pred njim naj se priklonijo vsi Božji angeli.” (Heb 1,6) Jezus se prav tako imenuje “prvorojenec med mnogimi brati”. (Rim 8,29) Vsi ti primeri Jezusovega “prvorojenstva” preprosto izražajo Kristusovo prvenstvo nad vsem. On je Bog, Stvarnik, ki je nad vsem, in sicer v vsakem pomenu. Jezus je Bog. (Rim 9,5) Jezus je Jahve. (Jn 8,58) Jezus je Stvarnik. (Jn 1,3) Jezus je Kralj kraljev in Gospodar gospodarjev. (Raz 17,14) Jezus je Mesija. (Jn 4,24.25) Jezus je Odrešenik. (2 Tim 1,10) Jezus je Veliki duhovnik. (Heb 8,1.2) Jezus je Alfa in Omega. (Raz 22,13) Jezus je edino ime, po katerem se lahko zveličamo. (Apd 4,12) Jezus je resnično dobil “ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta.” (Flp 2,9-11)

Nobenega dvoma ni, da so apostoli razumeli popolno božanstvo Jezusa Kristusa in zato apostol Pavel krščanski cerkvi piše, da v Jezusu “telesno biva vsa polnost božanstva”, (Kol 2,9) in da je “Kristus, Bog, ki je nad vsem, slavljen na veke”. (Rim 9,5) Drugi apostoli so prav tako dojeli Kristusovo božanstvo, in tako nas apostol Janez vabi, da smo v “Resničnem, v njegovem Sinu Jezusu Kristusu. On je resnični Bog in večno življenje.” (1 Jan 5,20) Apostol Peter govori nam, ki smo sprejeli vero “našega Boga in odrešenika Jezusa Kristusa”. (2 Pt 1,1)

Sam Bog Oče Kristusa imenuje Bog, ko Sinu pravi: “Tvoj prestol, o Bog, traja na vekov veke” in “zato te je Bog, tvoj Bog, mazilil z oljem.” (Heb 1,8.9) V Svetem pismu je naziv “Bog – Elohim” nosilec najvišjih božanskih lastnosti, med katerimi so tudi večnost, nesmrtnost, vsevednost, vsemogočnost in druge. Vse to se nanaša na Kristusa, ko je ta imenovan Bog.

Božanstvo Svetega Duha

Božanska osebnost Svetega Duha se v Novi zavezi prav tako jasno razodeva že od samega začetka. Čeprav je Marija bila šele zaročena z Jožefom, “se je izkazalo, da je noseča – bila pa je noseča od Svetega Duha”. (Mt 1,18) Angel je to resnico potrdil Jožefu z besedami: “Kar je spočela, je namreč od Svetega Duha.” (Mt 1,20) Jezus je pri krstu “videl … Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj”. (Mt 3,16) Celotno Kristusovo življenje na zemlji, od rojstva do vstajenja, je bilo pod maziljenjem in vodstvom Svetega Duha. Ne le, da je Marija spočela po Svetem Duhu, Luka nam za Jezusa tudi pove, da je “dete … rastlo in se krepilo v duhu”. (Lk 2,40) Takoj po krstu je “Duh odvedel Jezusa v puščavo”. (Mt 4,1) Apostol Pavel pravi, da je Krisus “po večnem Duhu sam sebe brezmadežnega daroval Bogu”, (Heb 9,14) apostol Peter pa dodaja: “Sicer pa je tudi Kristus trpel zaradi grehov, in sicer enkrat za vselej, pravični za krivične, da bi vas pripeljal k Bogu. Res je bil po mesu umorjen, a po Duhu je bil oživljen”. (1 Pt 3,18)

Jezus je svojo celotno službo povzel kot vodstvo in maziljenje Svetega Duha: “Gospodov Duh je nad menoj, zato ker me je pomazilil, da naj oznanim blagovestje ubogim, poslal me je, da oznanim jetnikom izpuščenje in slepcem izpregled, da izpustim zatirance na svobodo, da razglasim milostno Gospodovo leto.” (Lk 4,18.19 CHR)

Jezus Kristus je obljubil, da bo njegova cerkev po njegovem odhodu dobila “drugega Tolažnika”, (Jn 14,16) ki ga je prav tako imenoval “Duha resnice”. (Jn 14,17) Sveti Duh je Kristusov predstavnik in namestnik na zemlji. V 1 Jn 2,1 je Kristus imenovan “zagovornik” (gr. “parakletos”), in isti naziv uporablja tudi za Svetega Duha, ko ga imenuje “drugi Tolažnik” (gr. “alos parakletos”). Beseda “drugi” v Jn 14,16.17 je grška beseda “alos”, ki pomeni “drugi iste vrste”, in sicer za razliko od grške besede “heteros”, ki pomeni “drugi različne vrste”. Sveti Duh je torej Zagovornik ali Tolažnik iste vrste kakor Jezus Kristus, hkrati pa gre za posebno božansko osebo, tako kakor je Kristus posebna oseba, ločena od Očeta.

Tudi razumevanje grške slovnice nam lahko pomaga dojeti Janezovo razumevanje Svetega Duha. Zaimek v grškem jeziku vedno sledi spolu samostalnika, tako da je, ker je “Tolažnik” (gr. “parakletos”) samostalnik moškega spola, tudi zaimek moškega spola. Toda beseda “Duh” (gr. “pneuma”) je srednjega spola in po vseh jezikovnih pravilih bi moral slediti zaimek za srednji spol – “ono”. Toda v besedilih iz Jn 14,17.26 in 15,26 v izvirniku grškega jezika za besedo “pneuma”, ki je srednjega spola, Janez namesto “ono” uporablja “on” za moški spol, kar jasno poudarja, da je Sveti Duh osebnost in ne nekakšna stvar ali samo moč.

Medtem ko Jezus v nebesih posreduje za svoje ljudstvo, tudi Sveti Duh posreduje za nas: “Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. In On, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo.” (Rim 8,26.27) Ista beseda za “posredovati” je zapisana tudi v besedilu o Kristusovem posredovanju, ki ga najdemo v Heb 7,25.

Apostolska cerkev je prejela Svetega Duha na petdesetnico in v božanski moči Svetega Duha odnesla evangelij po vsej zemlji. To poslanstvo prvih kristjanov je poslanstvo Svetega Duha, ki je potrjeno tudi z besedami: “Tako sta bila odposlana po Svetem Duhu.” (Apd 13,4) Sveti Duh je neposredno vključen v preroški dar: “Nikoli namreč nobena prerokba ni prišla po človeški volji, ampak so ljudje, nošeni od Svetega Duha, govorili v imenu Boga.” (2 Pt 1,21) Duh nam govori in nas opozarja na prihajajočo nevarnost, ker “Duh izrecno pravi, da bodo v poznejših časih nekateri odpadli od vere in se vdajali zavajočim duhovom in demonskim naukom”. (1 Tim 4,1) Sveti Duh daje vernikom duhovne darove: “Vse to pa uresničuje en in isti Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče.” (1 Kor 12,11) Poleg tega da nam Sveti Duh daje duhovne darove, nas tudi zapečati za zveličanje: “Ne žalostite Božjega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odkupitve.” (Ef 4,30)

Sveti Duh ima lastnosti osebe. Duh ima razum – vse preiskuje. (1 Kor 2,10) Ima znanje, ker pozna Božji razum. (1 Kor 2,11) Duh ima razum, ker pozna misli Duha. (Rim 8,27) Duh ima čustva. (Ef 4,30) Duh ima svojo voljo. (Apd 13,2; 16,6) Duhu moramo biti poslušni. (Apd 10,19-21) Duhu se lahko upremo. (Apd 7,51) Duha je možno preklinjati. (Mt 12,31.32; Mr 3,29) Duhu je možno lagati. (Ap d 5,32)

Sveti Duh ima božanske lastnosti. Duh je vseveden. (1 Kor 2,10-12; Rim 11,33) Duh je vsemogoč. (Jn 22,4;1 Krn 29,11.12) Duh je povsod navzoč. (Ps 139,7-10; Jn 14,17) Duh je večen. (Heb 9,14) Duh je svet. (Mt 12,32) Duh je ljubezen. (Gal 5,22) Duh je resničen. (Jn 14,17; 15,26)

Apostol Peter jasno poudarja, da je Sveti Duh Bog, ko ob Hananijevi in Safirini laži kara Hananija z besedami: “Zakaj je Satan napolnil tvoje srce, da si lagal Svetemu Duhu. … Ne ljudem, temveč Bogu si lagal!” (Apd 5,3.4)

Tudi apostol Pavel prepoznava polnost božanstva Svetega Duha, ko govori o njem kot o tistem, ki pozna Božje skrivnosti, ker “Duh namreč preiskuje vse, celo Božje globine, … kar je v Bogu, pozna samo Božji Duh.” (1 Kor 2,10.11) Ko Sveto pismo uporablja besedo “poznati” ali “spoznati”, gre vedno za izkustveno spoznanje. Vse Božje skrivnosti lahko po osebni izkušnji spozna samo božanska osebnost.

Trojica

Trojica je torej svetopisemska zasnova monoteizma in resnica o enem Bogu v treh osebah. Gospod Jezus Kristus je resnico o Trojici povzel ob koncu svojega bivanja na zemlji, ko je učencem naročil, naj gredo po vsem svetu in učijo vse ljudi: “Krščujte jih v ime Očeta, Sina in Svetega Duha.” (Mt 28,19) Primer takšnega krščevanja v eno ime, a v tri osebe, je bil viden pri Jezusovem krstu, kjer so bile navzoče vse tri božanske osebe, ko je Jezus “videl Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nanj” in je zaslišal Očetov glas iz nebes, ki je rekel: “Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.” (Mt 3,16.17) Pomembno je poudariti, da čeprav se krščujemo v tri osebe, gre še vedno za eno in ne za tri imena. Osebe so množina, ime je eno.

Življenje cerkve poteka po darovih in pod vodstvom treh božanskih oseb: “Različni so milostni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh.” (1 Kor 12,4-6) Apostol Pavel v pozdravu cerkvi v Korintu prepoznava te tri božanske osebe, ko pravi: “Milost Gospoda Jezusa Kristusa in ljubezen Boga in občestvo Svetega Duha z vami vsemi!” (2 Kor 13,13)

V zgodovini so nekateri kristjani poskušali s človeškim razumevanjem pojasniti Boga, pri tem pa so dodajali in odvzemali od tega, kar nam je razodeto v Svetem pismu. To je zmeraj pripeljalo do različnih krivih naukov. Eden takšnih naukov je ta, ki prepoznava množino, ne pa tudi enakosti božanskih oseb; to je nauk o podrejenosti ali subordinaciji, kjer se bistvo božanskih osebnosti opisuje tako, da je Jezus Kristus podrejen Očetu, Sveti Duh pa Očetu in Sinu. Po drugi strani pa so nekateri teh, ki niso mogli dojeti množine v edinosti, odšli v krivi nauk modalizma, po katerem obstaja samo ena božanska oseba, ki se enkrat razodeva kot Oče, drugič kot Sin, tretjič pa kot Sveti Duh. Ti verjamejo, da čeprav obstajajo tri različne oblike, v katerih se Bog predstavlja, vendarle obstaja samo ena oseba. Na drugem koncu spektra so tisti, ki prepoznavajo enakost božanskih oseb in njihovo popolno božanstvo, verjamejo pa, da je vsaka božanska oseba tako posebna, da imamo pravzaprav tri bogove. Takšno verovanje se imenuje triteizem (triboštvo), ki pa predstavlja le eno od oblik politeizma (mnogoboštva).

Nekatera druga krivoverstva so bila povezana za vprašanje božanske narave druge in tretje osebe Trojice. Najbolj znano je bilo tisto iz 4. stoletja, ko je Arij razglabljal o Kristusovem začetku in nastanku in trdil, da je Jezus ustvarjeno bitje, medtem ko je takratna uradna cerkev na to zamisel odgovorila z idejo o večnem rojevanju Sina iz Očeta in večnem izhajanju Duha iz Očeta in Sina. Kar se tiče Svetega Duha obstajajo tudi taki, ki verjamejo, da je to samo energija ali neka druga oblika Božje ali Kristusove osebnosti, ali pa da ne gre za popolnoma ločeno božansko osebo, ki je neodvisna tako, kakor sta Oče in Sin ločeni osebi, in da torej v določenem smislu obstaja samo dvojica in ne Trojica.

Številni dobronamerni kristjani v želji, da pojasnijo resnico o treh božanskih osebah in enem Bogu, poskušajo najti v naravi primerjave, ki bi nam pomagale razumeti to zasnovo. Nekateri so tako trdili, da je Trojica podobna človeku, ki je hkrati oče svojega sina in sin svojega očeta, ter mož svoje žene. Pa vendarle je to najpreprostejša oblika zmotnega nauka, imenovanega modalizem, v katerem obstaja samo ena oseba, ki se izraža na več načinov. Po drugi strani nekateri trdijo, da je Trojica kot triperesna deteljica, ki je sestavljena iz treh listov, ki skupaj tvorijo eno deteljico. Takšno stališče je oblika triteizma ali politeizma, ker je vsak od treh listov zase in vsak tretjina celote, ne pa tudi celota. Spet tretji uporabljajo prispodobo vode, ledu in vodne pare. Toda to je le oblika lažnega nauka modalizma, ker gre le za tri različne oblike iste snovi. Na podlagi teh primerov je torej očitno, da ne moremo v naravi okrog sebe najti nekaj, kar bi nam prikazalo Boga, saj so to vse stvari, ki jih je Bog ustvaril, On sam pa je nad vsem tem in ga ne moremo opisati s tem, kar je ustvaril.

Preostane nam le edinstvena svetopisemska zasnova nauka o Trojici, ki nas uči, da obstaja en Bog ali Božanstvo. Naziv “en Bog” vključuje Očeta, Sina in Svetega Duha – tri božanske osebe. Čeprav so eno po naravi, bistvu, značaju in namenu, pa so to vendarle tri ločene osebe. Osebnost Očeta ni osebnost Sina niti osebnost Svetega Duha. Osebnost Sina ni osebnost Očeta niti osebnost Svetega Duha. To torej pomeni, da osebnost Svetega Duha ni osebnost Očeta niti osebnost Sina. Kljub temu pa so en Bog in vsaka od oseb je “polnost Božanstva”.

Vsaka od treh oseb Božanstva obstaja od večnosti in nikoli ni bilo trenutka v neskončni preteklosti, niti ga ne bo v prihodnosti, ko te tri osebe niso oziroma ne bodo živele v skupnosti. Vse tri osebe imajo iste božanske lastnosti, ki Boga delajo tisto, kar je – en Bog. Ko gre za bistvo božanstva, Sveto pismo našteva, kakor smo videli v tem kratkem pregledu, božanske lastnosti vsake od treh oseb in izpostavlja dejstvo, da je samo en Bog. Sveto pismo se ne spušča v pojasnjevanje ontološkega odnosa med tremi božanskimi osebami, niti ne daje razlage, kako je možno, da so eno. Očitno je, da Bog ni menil, da bi to bilo potrebno. Povedano drugače, Sveto pismo nam ne pojasnjuje logike, kako je možno, da so tri božanske osebe eno in kako tvorijo enega Boga, ampak preprosto izjavlja, da je tako.

Pa vendarle, v tem, kar je v pristojnosti nas ljudi in glede načina sodelovanja treh božanskih oseb z nami v načrtu zveličanja, je Sveto pismo popolnoma jasno. Najboljši način, da človek razume Trojico, je razumeti to, kar božanske osebe delajo v načrtu zveličanja. Čeprav so tri božanske osebe eno v načrtu zveličanja človeka, pa vsaka od njih opravlja del tega načrta tako, kakor si ga je zamislila božanska modrost. Oče prevzema vodstvo nad vsemi, (Ef 4,6) Sin se prostovoljno podreja Očetovi volji, (Jn 14,28; Flp 2,6-8) Sveti Duh pa se prostovoljno podreja Očetu in Sinu. (Jn 14,25; 15,26) Ta medsebojna podrejenost božanskih oseb se odraža le v načrtu zveličanja, ne pa tudi v naravi božanstva njihovih osebnosti. Tri osebe Trojice so enako božanske. Božanstvo samo po sebi nima stopenj, kakor je to v poganstvu, kjer so nekateri bogovi po svojem bistvu višji od drugih. Če sta Jezus in Sveti Duh božanski osebi, potem imata kot taki polnost božanstva, saj po Svetem pismu ne obstaja druga “oblika” ali “stopnja” pravega božanstva. “Polbogovi” so področje mitologije, ne pa svetopisemskega nauka.

Ta ureditev načrta zveličanja in način, kako se ta udejanja, bosta trajala vse do dneva, ko bo njegov namen dosežen in ko bo iz vesolja, ki ga je ustvaril Bog, izginilo vsako sovraštvo in bo Sin končal svojo nalogo sprave, v kateri je sodelovala Trojica. (1 Kor 15,14.25) Načrt zveličanja je delo Trojice za vzpostavitev skladnosti in edinosti v ljubezni, kar je bistvo Boga, izraženo v definiciji, ki jo daje apostol Janez in se uporablja za vse tri božanske osebe: “Bog je ljubezen!” (1 Jan 4,16)