Strah, tesnoba in duševno zdravje

Avtor: Helgi Jónsson

Vsi poznamo ta čustva, toda kako naj se z njimi soočimo? 

»Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.«(Janez 14,27)1

Čustva, kot sta strah ali tesnoba, nam v današnjem času niso neznana. Najverjetneje gre za ena najpogosteje občutenih čustvenih stanj, a kljub temu pogosto neradi priznamo, da nas bojazljivost in tesnoba spremljata pogosteje kot radost in veselje. Pogosto jih povezujemo z občutki sramu in stigme, veliko čustev je povezanih tudi s šibkostjo. Morali bi biti močni, vedno bi morali biti sposobni spoprijeti se z vsakršnim izzivom.

Po besedah nevroznanstvenice Lise Feldman Barrett2 čustva nastanejo, ko možgani v dani situaciji napovedujejo telesno potrebo po energiji in se na to odzovejo s sproščanjem tistih hormonov v krvni obtok, ki sproščajo shranjeno energijo. Tem hormonom rečemo stresni hormoni. Morda bi jih morali namesto tega imenovati energijski hormoni. Ko pride do njihovega sproščanja, nam dajo določen telesni občutek. Glede na dano situacijo, smo se naučili te občutke poimenovati, pravimo jim na primer pričakovanje, tesnoba, gnus, veselje, strah in podobno. Ti pojmi se razlikujejo glede na naše kulturno ozadje. Nimamo vsi istih čustvenih konceptov dojemanja sveta in zato možgani nimajo posebnih področij za posamezna čustva. Naši možgani so tako osupljivi in neverjetni. Tako dobro so zasnovani.

Zato tekom celotnega dne v možganih poteka neke vrste predvidevanje. Čez dan se običajno znajdemo v znanih okoliščinah, kjer ni negotovosti. Na osnovi preteklih izkušenj možganski sistem ve, koliko energije bomo potrebovali. Zato smo v tem primer v nevtralnem čustvenem stanju.

Soočanje z večjimi potrebami po energiji

 Toda zaradi česa lahko pričakujemo večje potrebe po energiji? To je zaradi naših misli in idej. Naši možgani ne predvidevajo večjih potreb po energiji, razen če jim ponudimo določeno razlago sedanjosti ali prihodnosti.

Če pomislimo na primer, da je v kuhinjskem pomivalnem koritu velik, strupen pajek, bomo morda mislili, da se moramo boriti proti njemu ali pobegniti, in zato bomo potrebovali več energije. Možgani samodejno priskrbijo vso potrebno energijo. Začutimo jo kot naval energije, ki steče skozi naše telo. Če pa pomislimo, da je črna stvar v umivalniku le snop las, ni večjih potreb po energiji. Samo pridemo do njega, ga zagrabimo in vržemo v smetnjak – dokler ne ugotovimo, da je v resnici pajek!

Ta predvidevanja temeljijo na naših mislih, prepričanjih in zaupanju. Naša prepričanja temeljijo na naših predhodnih izkušnjah ali drugem znanju, ki smo ga pridobili na življenjski poti, in na tem, v kakšnem okolju smo bili vzgojeni. Na primer, nikoli me ne skrbi zaradi kač, tudi ko sem zunaj v naravi. Ne glede na to, kam potujem, mi nikoli ne pridejo na pamet. Kot da sploh ne bi obstajale. V okolju, kjer sem odraščal, ni bilo kač. Ko pa zaslišim zvok, ki spominja na zavijanje vetra, moje srce začne močneje biti, saj sem že doživel uničujočo moč vetra. Različne izkušnje vodijo v različne odzive in čustva.

Tesnoba

Za tesnobo so značilne katastrofalne predstave. Je kot Murphyjev zakon: »Če lahko gre kaj narobe, bo narobe tudi šlo.« Našim zmožnostim, da si zamislimo katastrofe v naših glavah, ni konca. Toda tudi v tem pogledu nismo vsi enaki. Nekateri od nas razmišljamo o vseh najslabših možnih izidih, medtem ko se zdi, da druge sploh ne skrbi. Obe sposobnosti sta dobri, le ohraniti ju je treba v ravnovesju.

Predstavljajte si dva prijatelja, ki se želita skupaj odpraviti na potovanje. Zaskrbljeni prijatelj bo predvidel preluknjano pnevmatiko, pomanjkanje goriva, okvaro motorja, slabe vremenske razmere in še kaj drugega. Ta oseba se bo ustrezno pripravila. Prijatelj, ki je osredotočen samo na pričakovano sončno vreme, poskrbi le za sončna očala in kovček napolni z nekaj poletnimi oblačili. Oba se odpravita na izlet v neznane kraje in oba čutita mravljinčenje v trebuhu. Zaskrbljeni prijatelj ga imenuje vozel v trebuhu, drugi pa govori o metuljčkih, saj ta oseba pričakuje samo vesele stvari. Dva različna koncepta temeljita na dveh različnih načinih interpretacije iste situacije. Ne rečem, da čutijo isto stvar, toda v njihovih telesih se dogajajo podobne stvari – morda z različno intenziteto.

Še dobro, da je prvi prijatelj pripravil vse stvari, saj so pripravljeni, tudi če pride do preluknjane pnevmatike. Poletna oblačila v takšnem primeru nič ne pomagajo. Torej, predvidevanje negativnih izidov ni nujno slabo, razen če jim posvečamo preveč pozornosti.

Nihče ni imun

 Čeprav sem usposobljen psihiater in terapevt kognitivnega vedenja, nisem imun na čustva, kot je denimo tesnoba. Čeprav se z njimi vsak dan srečujem pri svojem delu, se jim ne morem izogniti niti na osebni ravni.

Spominjam se svojega prvega letnika na univerzi. Imel sem izpit iz kemije, ki je bil predviden za soboto. V času osnovne ali srednje šole sem že doživel podobne situacije, a sedaj je bilo drugače. To je bila univerza, središče znanosti. Zakaj bi koga tukaj zanimala moja vera ali prepričanje? Verjetno bodo enostavno zavrnili mojo prošnjo za opravljanje izpita na drugi dan. Misli so me peljale vse do izključitve. Moje sanje, da bi postal zdravnik, se nikoli ne bodo uresničile in verjetno bom moral početi nekaj, kar me sploh ne bo zanimalo. Čakalo me bo življenje, polno nesreče. (Vem, malo sem pretiraval!)

A to so bile moje misli, ne pa tudi moja resničnost. Ko sem zbral pogum, da pokličem svojo profesorico kemije in ji razložim svojo situacije, je odgovorila, da trenutno ne more ugoditi moji prošnji. Vendar je bila presenetljivo razumevajoča in pripravljena organizirati naslednji izpit na drug dan ter mi omogočiti opravljanje obeh izpitov hkrati. V teku vseh šestih let na univerzi sem moral skoraj vsak semester zahtevati spremembo izpitnih rokov. Ocenjevalec pristojen za določanje izpitnih rokov me je spoznal in vsakič, ko sem vstopil v njegovo pisarno, me je pozdravil z besedami: » “O, zdravo! Kaj rabite tokrat spremeniti?« Na koncu sva imela poseben dogovor. Lahko sem opravljal izpit en dan pred ostalimi sošolci, saj mi je zaupal, da nikomur ne bom razkril izpitnih vprašanj. To je bilo veliko boljše od tega, kar sem na začetku pričakoval. Naučil sem se manj skrbeti in zaupati, da bo Bog poskrbel zame, če le sledim Njegovi volji.

Predajte svoje skrbi Jezusu

Jezus je pokazal na ptice neba in lilije na polju (Matej 6, 25–34). Rekel je, da je zanje poskrbljeno. Pticam ni treba skrbeti, ali bodo imeli dovolj hrane, saj jim naš nebeški Oče priskrbi vse, kar potrebujejo. Pravi: »Ne skrbite za jutrišnji dan.« Živite danes, živite v sedanjosti. Karkoli se bo zgodilo, pride kasneje, a pravočasno. Ko se bo zgodilo, boste vedeli, za kaj gre.

Včasih je to lažje reči kot narediti. A več kot bomo tvegali in zaupali v Boga, bolj bo naše zaupanje v Njega raslo. Takšna je bila moja izkušnja – tako osebno kot tudi profesionalno.

Današnji strahovi

 V zadnjih nekaj mesecih skoraj vse prebivalce tega planeta ogroža morebitna okužba z novim COVID-19. Ljudje se bojijo same bolezni, a bolj kot to tudi učinkov izolacije in finančnih posledic vladnih ukrepov v številnih državah.3 Tudi novice, s katerimi nas bombardirajo ob vsakem dnevnem času, niso vedno v pomoč. Nekatere skrbi temeljijo na resničnosti, ki je ne moremo spremeniti. Kar lahko spremenimo, je način, kako si stvari razlagamo. Lahko spremenimo svoj pristop iz »ne zmorem«, v »težko je, a uspelo mi bo.« Lahko se zgodijo pretresljive stvari, vendar moramo živeti naprej. In lahko živimo naprej. Lahko nadaljujemo. Ko je Jezus govoril o pticah na nebu, je opozoril na dejstvo, da nas Bog ceni veliko bolj od njih in da nas ne bo pustil ali zapustil. Ko ga potrebujemo, je vedno tu. V preizkušnjah se moramo osredotočiti na to, kdo On je.

Občutkov in čustev ne smemo zatirati ali zasmehovati, niti mi sami niti drugi okrog nas. Gre zgolj za odzive na naše misli in izkušnje. Ne bi jih smeli potlačati, temveč o njih govoriti. Tako lahko ponovno premislimo o naših mislih, raziskujemo svoj način interpretacije in normaliziramo naša čustva. Včasih so naše misli tako toge in ukoreninjene v naš način življenja, da se jih brez strokovne pomoči ne moremo znebiti. Če jo poiščemo, se tega ne bi smeli sramovati.

A četudi poiščemo strokovno pomoč, ne smemo pozabiti, da Bog skrbi za nas in se v celoti zaveda naših zemeljskih potreb.

»Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.« (Matej 6,32–34).

V mislih bi se morali osredotočiti na dobre stvari v življenju, tiste resnične in častne. Osredotočite se na Besedo, ki je prišla na ta svet, da ga naredi boljšega. Da ozdravi in potolaži. Da nam da upanje za prihodnost.

Zagotavlja nam: »Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj jaz sem tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti.« (Izaija 41,10).
________________________________________
1. Vsa svetopisemska besedila so vzeta iz SSP3. Slovenski standardni prevod, © 1996, 2003 Svetopisemska družba Slovenije Uporabljeno z dovoljenjem. Vse pravice pridržane.
 2. Lisa Feldman Barrett, How Emotions Are Made: The Secret Life of the Brain, Kindle edition (New York: Harcourt Mifflin Harcourt Pub., 2017).
 3. Glej Emily A. Holmes et al., “Multidisciplinary Research Priorities for the COVID-19 Pandemic: A Call for Action for Mental Health Science,” The Lancet Psychiatry, April 2020.