PRIDIGA O STVARNIKU

Avtor: dr. Gorazd Novak

Adventistična cerkev velik pomen pripisuje oznanjevanju t.i. troangelskega sporočila iz Razodetja 14, v katerem je govora o sodbi in padcu Babilona. V senci udarnih vrstic pa je tudi pogosto spregledano naročilo, ki pravi: »Molíte njega, ki je naredil nebo in zemljo, morje in izvirke vodá!« (Raz 14,7). Ker v Bibliji ni mašil, tudi ta vrstica ni zapisana kar tako. Verjamem, da se nam prav na temo Stvarnika ter nastanka vesolja in življenja ponuja velika priložnost za doseganje današnje družbe, vključno s t.i. »i-generacijo«.

Začnimo na začetku. Za vsako premišljevanje je potrebna vsaj ena začetna predpostavka, ki jo je enostavno treba privzeti brez dokaza. To pomeni, da je na začetku treba nekaj sprejeti z vero. Bodisi verjamete v Boga bodisi v veliki pok in evolucijo bodisi v vse troje bodisi v nič od naštetega – v vsakem primeru začenjate z nekakšno prvo predpostavko. Ali se je vse začelo z inteligentnim Stvarnikom ali pa z neinteligentnim (tj. ne-umnim) ničem, v vsakem primeru morate začeti z nekakšno vero. Vprašanje je le, katera izbira je bolj smiselna, katera razlaga ima več dokazov, katera vera je manj slepa. Poudariti velja, da je znanost že po svoji definiciji taka, da ne dovoljuje ničesar nad-naravnega, tako da se Stvarnika, ki je po definiciji nad stvarstvom (torej nad-naraven), v bistvu ne more stlačiti v okvir človeške znanosti.

Znamenita prva vrstica Geneze, tj. prve knjige Svetega pisma, pravi: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.« (Gen 1,1) Danes znanost potrjuje, da vesolje ni večno, saj se je nekoč začelo. Vesolje je medsebojno povezana celota prostora in časa, tj. prostor-čas, in z začetkom prostora se je začel tudi čas. Iz omenjene svetopisemske vrstice lahko sklepamo, da je Bog moral obstajati izven našega prostora in časa že preden je oboje ustvaril. Torej za Boga lahko rečemo, da je vsemogočni Stvarnik vsega, ki očitno lahko biva tudi izven našega vesolja. To seveda pomeni, da vesolje ni vse, kar obstaja, tako kot to učijo evolucionisti, pomeni pa tudi, da se Bog ne skriva nekje znotraj vesolja. Stvarnik seveda lahko posega v najmanjši delec svojega vesolja, ni pa omejen z vesoljem.

Če je Bog ustvaril vse, kdo je potem ustvaril Boga? Bog ni ustvarjen. Če se nekaj začne, pravimo, da ima to svoj začetek v času. Velja pa tudi, da vse, kar se začne, ima svoj vzrok. Ker je Bog obstajal že pred začetkom časa, nima svojega začetka v času, to pa pomeni da se Bog ni začel in da ga torej nihče ni povzročil. Bog je večni Stvarnik, začetnik in vzdrževalec vsega. Če se vam začetek s Stvarnikom zdi neznanstven, ker na začetku »presekamo zgodbo«, se spomnite, da tudi naturalistična razlaga, tj. razlaga brez Boga, na začetku »preseka zgodbo«, in sicer z velikim pokom, za katerega nihče ne zna zares razložiti, od kod se je vzel, kako in zakaj naj bi se sprožil.

Geneza je veliko več kot prva vrstica in v prvih enajstih poglavjih sporoča še celo vrsto osupljivih reči:

1) Bog je vesolje in življenje ustvaril tako, da je vse priklical v obstoj,

2) to je storil v šestih običajno dolgih dneh, za spomenik pa je postavil soboto,

3) Bog je najprej ustvaril planet Zemljo in šele nato osončje in zvezde, ne pa ravno obratno, kot pravi trenutno veljavni model velikega poka,

4) bitja je ustvaril po njihovih vrstah, ki so se sposobna prilagajati na okolje, a se ne spreminjajo iz ene ustvarjene vrste v drugo ustvarjeno vrsto bitja,

5) človeštvo se je začelo z inteligentnim parom moškega in ženske,

6) prvotno popolno stvarstvo je padlo v greh, zaradi česar gre vse dol, ne gor (podobno kot mehanska ura, ki se sčasoma odvija in upočasnjuje),

7) Bog je sprožil potop, ki je bil globalna katastrofa, ne pa neka večja lokalna poplava,

8) teden stvarjenja se je odvil pred okoli 6.000 leti, kar lahko razberemo s seštevanjem zabeleženih rodovnikov; Zemlja torej ni stara milijarde let.

Danes smo tako indoktrinirani z velikim pokom in evolucijo, da se zgornje trditve večini zdijo absurdne. Toda, kako to, da so se zdele popolnoma smiselne mnogim največjim umom človeštva? Običajno se pozablja, da so največji znanstveniki, kot so Kepler, Newton, Boyle, Pascal, Joule, Ampere, Maxwell, Faraday, lord Kelvin, Pasteur idr. verjeli v biblijskega Stvarnika in bi jih danes označili za kreacioniste. Glede na to, da je bil njihov prispevek k znanosti tako zelo velik, da so po njih poimenovali celo številne fizikalne enote (npr. N, Pa, K, J, A) in postopke (npr. pasterizacija), lahko trdimo, da zaradi svoje vere niso bili slabi znanstveniki! Tudi danes je med znanstveniki, inženirji in zdravniki veliko kreacionistov, le da česa takega mediji, knjige, članki in šole seveda ne povedo.

Danes velika večina verjame v evolucijo, ki uči, da je pred milijardami let vesolje samega sebe nekako pognalo v obstoj in da je življenje na Zemlji nastalo po naključju, iz neživih kemikalij, pred milijoni let. Čeprav nihče ne zna pojasniti, kako naj bi se to dejansko zgodilo, temu pritrjuje večina znanstvenikov in evolucijo se v navezi z velikim pokom uči kot nesporno dejstvo vse od osnovne šole dalje. Da bi v ta prevladujoči vzorec nekako vpletli še boga, so mnogi deklarirani kristjani pristali na kompromis, ki se imenuje teistična evolucija. V grobem rečeno ta uči, da je (nekakšen) bog uporabil evolucijo z vso njeno krutostjo vred. Toda Sveto pismo zelo jasno uči, kako, kdaj in zakaj je Stvarnik ustvaril vesolje in nas – in to poročilo ne potrjuje evolucije niti teistične evolucije. Biblija nikjer ne pritrjuje niti velikemu poku niti evoluciji. Kdor trdi, da je Bog uporabil evolucijo in milijone let umiranja, to lahko skuša utemeljiti s kombiniranjem znanosti in filozofije, ne more pa tega podpreti z Božjo Besedo.

Vendar pa to večine ne skrbi, niti tistih, ki bi zase sicer dejali, da so biblijski kristjani. Pravi zagovorniki biblijskega Stvarnika so zato deležni posmeha in prezira. Poziva se jih, naj se raje osredotočajo na evangelij, in se jim očita, da krščanstvo spravljajo na slab glas, da škodijo širjenju evangelija in da so »anti-intelektualni« (tj. po domače: neumni).

Precej takih »neumnih« doktorjev naravoslovnih znanosti, med katerimi so tudi svetovno priznani izumitelji in univerzitetni profesorji, je doslej zbralo kupe dokazov, da sta veliki pok in evolucija znanstveno nevzdržna ter da ju znanstvena skupnost goji kot posebno obliko religije. Glavni dokazi proti naturalistični razlagi vesolja in življenja so z naslednjih področij:

1) kozmologija (veliki pok ima velike in čedalje večje težave s pojasnjevanjem vesolja, ki ga vidimo),

2) genetika (evolucija ne pojasni kompleksnosti življenja in izvora potrebnih informacij),

3) naravna selekcija (selekcija se dogaja, a to ni isto kot evolucija, predvsem pa selekcija samo izbira med obstoječimi in ne ustvarja novih informacij),

4) geologija (plasti govorijo v prid potopa, ne pa domnevnih dolgih enakomernih obdobij),

5) fosili (manjkajo fosili domnevnih vmesnih členov, obstoječi fosili pa potrjujejo veliko vodno katastrofo in majhno starost Zemlje),

6) radiometrično datiranje kamnin (je natančno, ne pa tudi točno, in je izrazito odvisno od začetnih predpostavk, zaradi česar je že večkrat dalo obupno napačne rezultate),

7) etika (evolucija ne daje osnove za moralo in razumno premišljevanje).

Teh dokazov je enostavno preveč, da bi v okviru te pridige šli v podrobnosti, vabim pa vas, da se o nekaterih novejših dokazih pozanimate na primer v knjigi Ahilove pete evolucije ali na spletni strani www.ustvarjen.si. Tam boste našli odgovore tudi na vprašanja, kot so: »Kako je vesolje lahko staro samo tisoče let, če pa do nas zvezdna svetloba potuje milijarde let?«, ali pa »Od kod prihajajo Nezemljani?«. V nadaljevanju si oglejmo le nekatere druge, bolj teološko obarvane reči, ki pogosto ostanejo prezrte.

Začnimo s sklepi, do katerih pripelje teistična evolucija. Ti so naslednji:

1) Če je Bog uporabil evolucijo, potem Biblija v Genezi podaja povsem napačno poročilo, ko govori o Stvarniku, padcu v greh in o potopu. Če pa Geneza ni zgodovinsko resnična in se torej Biblija moti že čisto na začetku, zakaj bi zaupali vsem nadaljnjim poglavjem Svetega pisma? Od katere vrstice dalje naj potem Biblijo jemljemo resno oz. dobesedno oz. kot Božjo? Če Geneza kot temeljna knjiga ni resnična, potem je vse skupaj le zgodbica, krščanstvo pa le še ena izmed praznih religij.

2) Če je Bog uporabil evolucijo in jo še naprej usmerja, potem Biblija zavaja, ko pravi, da je Bog popoln (Mt 5,48), svet (Iz 6,3), vsemogočen (Jer 32,17), da je življenje (Jn 1,4), luč (1 Jn 1,5) in ljubezen (1 Jn 4,16) – in da Njegove lastnosti lahko jasno vidimo v Njegovem stvarstvu (Rim 1,20). Domnevni evolucijski procesi so polni naključnih napak, neuspelih poizkusov, krutosti in smrti. To je nezdružljivo z Bogom, kot se razodeva po Bibliji.

3) Če je Bog uporabil evolucijo, potem se človeštvo ni začelo z Adamom in Evo, ni padlo v greh niti ni bilo skoraj povsem uničeno v potopu, kot poroča Geneza. Torej je sam koncept rešitve po Jezusovi spravni žrtvi brez prave osnove, kar pomeni, da je tudi sporočilo evangelija bolj ali manj nesmiselno. Poleg tega to pomeni, da je Jezus zavajal, ko je govoril o prvem poročenem paru in ko je v svojih svarilih pred uničenjem omenjal potop.

Na podlagi zgornjih treh izpeljav lahko ugotovimo, da je dosledna teistična evolucija prikrita žalitev za Boga, ki Kristusu Stvarniku skuša odvzeti Njegovo slavo. »Ko posameznik, četudi se ima za kristjana, razglaša, da je knjiga Geneze neresnična, v isti sapi pravi, da je Gospod Jezus, kateremu domnevno sledi, lažna priča … in lažnivec.« (Cooper, B., The Authenticity of the Book of Genesis, 2011).

Teistična evolucija je bila v izhodišču verjetno mišljena kot nekaj, kar naj združi posvetno znanost in religijo (religija ni isto kot biblijska vera!) ter širšim množicam pomaga sprejeti vero v »nekoga nad nami« (kar spet ni isto kot Bog Stvarnik, Odrešenik in Sodnik). V resnici pa ta kompromis, ki Stvarnika tlači v človeško škatlo, dela več škode kot koristi. Teistična evolucija sicer po ovinkih sporoča, da nekakšen bog obstaja, a ga prikazuje zelo drugače kot Biblija.

Pri teistični evoluciji gre v končni fazi za vprašanje, kakšen je Bog. Ali obvladuje ali mu zadeva uhaja iz rok? Je dober ali slab? To je nadvse pomembno vprašanje in mnogim odgovor nikakor ni samoumeven, niti ljudem, ki hodijo v cerkev. Veliko ljudi namreč verjame v neke vrste neosebnega oddaljenega boga, v nekakšno silo ali energijo ali »vesolje«, le malo pa jih verjame, da je Bog oseba – in to dobra. Še manj je takih, ki ga hočejo spoznavati, ubogati in nazadnje ljubiti zaradi tega, kar On je, ne zgolj zato, ker se bojijo peklenskih muk in peklenščkov. Veliko jih pravi: »Nekaj je nad nami, a to ne more biti ljubeči Bog. Če neke vrste bog obstaja, mu ni mar za nas.« Teistična evolucija s svojim zagovarjanjem krvave evolucije v bistvu podpira te trditve. To je za Boga huda žalitev. To je tako, kot če bi vam rekli: »Saj si načrtovalec, ampak tvoji načrti vodijo v pogubne okvare. Saj si inženir, ampak tvoji objekti se podirajo na stanovalce. Saj si zdravnik, ampak tvoje terapije vodijo v mučno smrt.« Z drugimi besedami, očitek Bogu se glasi: »Že mogoče, da si nas spravil v obstoj, ampak ta obstoj je beden boj za golo preživetje. Že mogoče, da si močnejši od nas, ampak si krvoločen tiran, ki se mu raje uprem, kot da bi ga skušal ljubiti.«

Kompromis, ki skuša združiti Boga in evolucijo, je povsem zgrešen. Na prvi pogled je videti, da kompromis skuša približati Boga, nazadnje pa zbegane ljudi odpelje v povsem nasprotno smer, tako kot to v končni fazi stori vsako prikrojevanje Boga.

Leta 2017 biti zagovornik biblijskega Stvarnika in za povrh še adventist, ki posvečuje soboto kot spomin na Stvarnikovo delo, je razburljivo, velikokrat težavno, a izpolnjujoče in smiselno. Trdim, da taka vera ni slepa in da takemu verniku ni treba izklopiti pameti. Prav nasprotno – bolj ko spoznavam Boga po Bibliji, stvarstvu in vesti, bolj prepričan sem, da sem na pravi poti in da je to vredno povedati vsem, ki so pripravljeni poslušati.

Naj to ponazorim samo s tremi tipičnimi primeri, ki so jih razbobnavali kot dokaze za evolucijo, a so ti dokazi kmalu potrdili ravno nasprotno in torej potrjujejo vero v Stvarnika:

1) Trditev, da vesolje prekipeva od življenja. Sklep, ki danes poganja večino raziskovanja vesolja, pravi v glavnem takole: »Tako kot se evolucija odvija na Zemlji, se odvija tudi drugod po vesolju, in ker je vesolje zares ogromno, potem je življenje v vesolju praktično za vsakim vogalom.« Nobelov nagrajenec Enrico Fermi je pred dobrimi 50 leti opozoril na naslednje: Če bi vesolje pred milijardami let začela kolonizirati ena sama napredna civilizacija Nezemljanov (porojenih iz evolucije, seveda) in bi se število kolonij podvajalo samo na vsak milijon let, potem bi po desetih milijonih let obstajalo 1024 kolonij, do danes pa bi število kolonij  naraslo do te mere, da bi v vesolju gomazelo na milijarde civilizacij. Resnica pa je, da dolgoletna znanstvena opazovanja vztrajno kažejo, da za domnevnimi civilizacijami ni nikakršnih sledi, kar lahko enačimo s tem, da teh civilizacij ni.

2) Trditev, da Zemlja ni nič posebnega. Upi, ki so jih polagali v t.i. ekstrasolarne planete, tj. Zemlji podobne planete izven našega osončja, vztrajno postajajo čedalje manj upravičeni, saj planetov, ki bi izpolnjevali dolg seznam zelo natančno uglašenih pogojev za obstoj življenja, doslej še niso našli. Da bi bil planet primerno domovanje za inteligentna bitja, je potrebno še vse kaj drugega kot to, da je vsaj približno take velikosti kot Zemlja. Čeprav naj bi bilo »nadomestnih Zemelj« na pretek, so doslej našli kvečjemu t.i. »vroče Jupitre«, ki so za življenje popolnoma neprimerni. Tudi nedavno odkriti planeti t.i. sistema Trappist-1 niso rešitev, kot trdijo prenapihnjena ugibanja  v medijih. Pa tudi če bi kakšen planet dejansko izpolnjeval pogoje za hipotetični obstoj življenja, to še zdaleč ne bi pomenilo, da bi se življenje tam tudi dejansko lahko razvilo po evolucijski poti.

3) Trditev, da v telesu obstajajo nekoristni organi. Eden kronskih dokazov za evolucijo naj bi bili t.i. zakrneli organi, oz. organi, ki v telesu domnevno nimajo nobene funkcije in naj bi torej bili le nekoristen stranski produkt evolucije. Tipičen primer naj bi bilo slepo črevo. Toda danes čedalje bolj odkrivajo, da ima slepo črevo celo zelo pomembno vlogo pri obrambi organizma in torej nikakor ne more biti evolucijska slepa ulica.

Nedavna odkritja kažejo, da je vesolje še veliko večje, kot smo mislili. Prepričan sem, da bo podobnih odkritij v prihodnje še več in da bo čedalje bolj jasno, kako malo vemo o življenju, vesolju in sploh vsem. Naturalisti oz. materialisti se bodo nedvomno odzvali: »Poglejte, še več možnosti, da se je življenje tam zunaj nekako razvilo iz nečesa,« a smotrneje je sklepati: »Poglejte, Bog je še večji, kot smo mislili doslej.« Stvarnik mora biti večji od stvarstva, torej večje stvarstvo posredno pomeni »večjega« Boga. Stvarnik to nezaslišano ogromno stvarstvo celo po padcu v greh vzdržuje v delujočem stanju po svoji Besedi, torej lahko verjamemo tej isti Besedi, ko pravi, da bo Bog vse pripeljal do pravične sodbe, svoje verne pa bo popeljal v nepredstavljivo lepo večnost, ki je bila načrtovana že pred začetkom.

In kaj ima to opraviti z našim oznanjevanjem? Kako se to tiče današnje i-generacije? Mislim, da velja izpostaviti naslednje:

1) Nisi naključna napaka! Ali Boga ni, kot pravi evolucija, ali pa je, kot pravi Biblija. Znanstveni dokazi proti velikemu poku in evoluciji obstajajo. Še več, celo zelo veliko jih je, če človek pobrska izven mehurčka pol-informacij, v katerega nas zapirajo mediji.

Po drugi strani pa se znanstveni dokazi proti Bogu nazadnje večinoma skrčijo na variante vprašanja »Zakaj Bog dopušča zlo«. Vprašanje je sicer še kako upravičeno, toda to vprašanje je kvečjemu teološko, ne more pa biti znanstveni ugovor proti Bogu. Predvsem pa se na to vprašanje lahko poda dobre odgovore. Če jih tu samo izredno na grobo povzamem: Bog je ustvaril razumna bitja s svobodno voljo in pri tem tvegal, da se mu bodo uprla. Del stvarstva se je res uprl in naš svet je trenutno prav v žalostnem središču tega dogajanja. Vendar pa Bog omejuje zlo, ga nadzira in ga bo končal. Bog je za rešitev upornega človeštva daroval svojega Sina in na ta način vsakemu posamezniku, ki to daritev sprejema z vero, zagotovil večnost v obnovljenem popolnem stvarstvu. Tudi tebi.

2) Ni vseeno, kaj verjameš! Tvoj pogled na to, kdo si, od kod si in kam greš, neizogibno in odločilno vpliva na tvoje misli, besede in dejanja – se pravi na tvoje življenje in tvojo večno usodo. Če verjameš v Stvarnika, kot se razodeva po Svetem pismu, potem ima življenje smisel, živiš z namenom in v končni fazi te čaka osupljivo dobra in zanimiva prihodnost. Ne glede na to, v kakšni luknji si zdaj.

3) Trditi, da je vse relativno, je nesmisel. Če bi bilo vse relativno, potem bi bila relativna tudi izjava »Vse je relativno«, in zakaj bi jo potem jemali kot resnično? Obstajajo reči, ki so povsem dokazljivo absolutne. Na težnost, recimo, lahko gledaš tako ali drugače, toda to ne bo vplivalo na to, da ji ne moreš uiti. Relativiziranje vsega in vsakogar je samo beg, zamaskiran v filozofijo, in nima nobenega smisla.

4) Ne izgubljaj se v fantaziranju. Že mogoče, da celo nekateri vidni znanstveniki trdijo, da obstaja neskončno število vzporednih vesolij, toda to so v končni fazi le ugibanja, ki se jih ne da dokazati – vsaj ne fizikalno. To, da je nekaj matematično možno, še ne pomeni, da obstaja v fizikalni resničnosti. Znanstvena opazovanja kažejo, da je vesolje eno – to, v katerem smo. Dobro izkoristi to priložnost.

5) Glavni problem današnje dobe ni podivjana narava, temveč podivjanost človeške narave.

Nobena evolucijska razlaga tega ne more odpraviti. Prav nasprotno – Hitler, Stalin, Mao in podobni so zelo jasno pokazali, da predanost »preživetju najboljšega« vodi v grozodejstva.

Našo temeljno težavo lahko odpravi samo Stvarnik, podobno kot hudo okvaro kompleksnega sistema lahko odpravi samo načrtovalec tega sistema. Bog, ki ne more lagati, v svoji Besedi daje svojo besedo, da je bilo stvarstvo na začetku popolno in da bo kmalu spet »resetirano« v originalno stanje.

Zaključimo z besedami znanstvenikov Alexa Williamsa in Johna Hartnetta, ki sta napisala knjigo, v kateri demontirata teorijo velikega poka. Njun poziv se glasi: »Danes imamo možnost proslaviti Boga in razsvetliti, opozoriti in opogumiti Njegove ljudi, in sicer tako, kot nihče od nas doslej ni mogel. Izkoristimo te priložnosti, dokler jih lahko, in naj nas Gospod, kadar pride, da nas odpelje domov, najde pri delu.« (Williams in Hartnett, Dismantling the Big Bang, 2005).

dr. Gorazd Novak