Pomoč za trpeče

Carol Heffernan

Dave Zanon je bil mlad študent, ko ga je zajelo malodušje. V študentskem naselju je poznal le nekaj ljudi, ni vedel, kaj je z njim narobe in ni vedel, zakaj se počuti tako osamljenega, obupanega in nadvladanega.

Zanon je poiskal zdravniško pomoč in prejel diagnozo lažje depresije, pozneje pa težje depresije in splošne tesnobnosti. „Duševne bolezni spremlja velik občutek sramu,“ pravi Zanon. „Ljudje so v zadregi in se počutijo osramočeno, kadar morajo priznati svojo težavo. Lahko se jim zdi, da se jim bodo drugi posmehovali, oziroma da so njihove težave prevelike ali premajhne, da bi o njih spregovorili.“

Zanon, ki je sedaj star 44 let, se je izšolal za svetovalca ljudem v duševni stiski, pri čemer uspešno uporablja svojo osebno izkušnjo. „Moja preteklost mi pomaga vzpostaviti stik z ljudmi z duševnimi težavami in jim pokazati, da na poti ozdravitve in vrnitve k svojemu delu niso sami. Med zdravljenjem lahko sočustvujem z njimi.“ Čeprav nekateri menijo, da so duševne bolezni redke in se dogajajo le v „drugih“ družinah, je resničnost drugačna, saj ima skoraj vsakdo nekoga z duševnimi težavami (obstaja več kakor 200 opredeljenih oblik duševnih motenj) v ožjem krogu znancev. Duševna bolezen se nanaša na široko paleto duševnih stanj, ki motijo osebno razmišljanje, čutenje, razpoloženje, sposobnost vsakodnevnega delovanja in kontaktiranja z drugimi osebami.

Glede na uradno statistiko vsako leto skoraj vsak četrti odrasel Američan izkusi duševne težave, vsak sedemnajsti pa živi s težko obliko duševne bolezni, kot je shizofrenija, težka depresija ali bipolarna motnja.

Soočenje s prisotnostjo in zapletenostjo duševne motnje predstavlja za vsakogar veliko težavo, zato je v tem obdobju bistvena ljubezen in podpora družinskih članov in prijateljev.

„Med zdravljenjem je zame bilo najpomembneje, da so si ljudje vzeli čas zame,“ pravi Zanon. „Podpirali so me, da sem zmogel težave, ki so me doletele.“

Nedvomno družinski člani in prijatelji pomembno vplivajo na proces zdravljenja. Raziskave kažejo, da družine, ki se zanimajo za bolezen svojih dragih in so vključene v njihovo ozdravitev, ustvarjajo pozitivno družinsko ozračje, ki pripomore k zmanjšanju simpto- mov in števila ponovitev ter skrajšanju bolnišničnega zdravljenja.

Karen Iverson Riggers, ki je sama izkusila duševno bolezen, deluje v centru za ljudi z duševnimi in čustvenimi težavami v mestu Fox Valley. „Duševne bolezni pogosto imenujemo bolezni ‘brez pomaranč’,“ pravi, „ker se sorodniki, prijatelji in znanci kmalu prikažejo na obisk s „pomarančami“ v primeru telesne bolezni, kar pa običajno ni tako pogosto v primeru duševne bolezni. To je v veliki meri zaradi stigmatizacije bolezni in zaradi nepripravljenosti ljudi, da se odkrito pogovarjajo o duševni bolezni.“

Tako se zastavlja vprašanje: Na kakšne praktične načine lahko pokažem podporo svojemu bližnjemu, ki se sooča z duševno boleznijo?

POUČITE SE o bolezni.

Če želite pomagati osebi z duševnimi težava- mi, potrebujete znanje o njegovi bolezni. Obstajajo mnogi dobri viri za učenje v knjigah, revijah in na spletnih straneh. Z njihovo po- močjo se družinski člani, prijatelji ali skrbniki lahko poučijo o duševnem zdravju in o načinu pomoči oziroma zdravljenja. Ameriška spletna stran z dobrimi podatki je: The National Alliance on Mental Illness – www.nami.org. (Slovenski Nacionalni inštitut za javno zdravje ima na svoji spletni strani kar nekaj zloženk
o duševnem zdravju – op. prev.)

Duševne bolezni

OPOZORILNI ZNAKI IN SIMPTOMI

Naslednja znamenja so lahko pokazatelji duševnih zdravstvenih težav. Eden ali dva simptoma ne moreta napovedovati duševne bolezni, toda oseba z več simptomi, ki ji povzročajo resne težave pri učenju, delu in odnosih z drugimi ljudmi, naj obišče zdravnika.

nedavni umik iz družbe in izguba zanimanja za druge ljudi

neobičajni upad učinkovitosti, po- sebno v službi ali šoli, težave z opravljanjem družinskih obveznosti

težko razložljive težave s koncen- tracijo, spominom ali logičnim razmišljanjem in govorjenjem

zvišana občutljivost na čutne zaznave, izogibanje razburljivim situacijam

izguba pobude ali želje za vključe- nost v dejavnosti; apatičnost

nejasen občutek odrezanosti od samega sebe ali od okolja; občutek neresničnosti

nenavadno ali pretirano prepriča- nje o osebnih močeh; odrasli z ne- logičnim ali „magičnim“ razmišljanjem, tipičnim za otroštvo

strah, nezaupljivost ali velika živčnost pred drugimi

neznačilno, čudno obnašanje ̈ dramatične spremembe spanja,teka ali osebne higiene

hitre ali dramatične spremembe razpoloženja