ESHATOLOŠKA PRIJAZNOST

Zmeraj se najde kakšen izgovor za to, da ljudi ne povabimo na obisk. S tem ne mislim na vas, temveč nase in na svojo družino. To je moje javno priznanje. Naš dom je premajhen; naš dom ni dovolj dobro opremljen. Naš dom ni pospravljen; ničesar primernega nimamo, da bi postregli gostom; sem introvertiran in ljudje me izčrpajo. Nato so tukaj še pomisleki o morebitnih gostih. Ne poznam jih. Kaj, če bodo nevarni za moje otroke? Kaj, če se bodo neprimerno vedli? Kaj, če bodo dolgočasni? In najhuje: ne poznam jih in jih iz različnih razlogov ne maram.

Toda Sveto pismo je neposredno in jasno: »Ne pozabite na gostoljubnost. Ker so bili nekateri gostoljubni, so namreč pogostili angele, ne da bi se zavedali« (Heb 13,2). Nekateri prevodi Svetega pisma besedo »pozabiti« (gr. epilanthanomai) prevajajo kot »zanemariti«. Pozabljivost, pred katero nas svari to svetopisemsko besedilo, ima prizvok pomanjkanja pozornosti, ki vodi v zapostavljanje.

Poleg tega gostoljubnost ni ravno privlačna. Pravzaprav je sinonim za služenje. V nadaljevanju si bomo ogledali Abrahamov zgled, na katerega meri zgornji navedek iz Pisma Hebrejcem.

Abrahamova gostoljubnost

V najbolj vročem delu dneva Abraham nedaleč proč od svojega doma zagleda neznance in jih povabi k sebi, da bi se malo okrepčali, preden nadaljujejo pot. Težko je spregledati nevšečnosti in osebne stroške, ki nastanejo zaradi tega povabila (1 Mz 18). Cena je telesna (Abraham steče in pohiti – v. 2, 6, 7), materialna (priprave na pogostitev – v. 6–8) in odnosna (Abraham za pomoč pri izvedbi prosi druge – v. 6, 7). Pri vsem tem je Abraham tisti, ki zavzeto prigovarja neznancem, naj mu dovolijo, da jih počasti s prijaznostjo (v. 3–5).
Abraham ni poznal teh mož. Njegove gostoljubnosti ni spodbujala misel, da gosti angele. Njegovo ravnanje je izhajalo iz njegovega značaja. Ali nas to ne spomni na Jezusove besede v Mateju 25? »Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?‹ Kralj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili‹« (v. 37–40). Tisti, ki bodo na koncu rešeni, ne zbirajo točk pri Bogu; dobrih del ne opravljajo zato, da bi si prislužili zasluge. Njihova dejanja so odraz pravičnosti, ki jim je pripisana po Božji milosti.
Znova preletimo dejanja, ki jih je v zgornjem odlomku naštel Kristus. Ali med njimi opazite gostoljubnost? Popolnoma očitno je izražena z besedami: »Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli?« To je razvidno tudi iz konteksta Abrahamove zgodbe. Kaj pa hranjenje lačnih in dajanje vode žejnim? Ali tudi to šteje kot gostoljubje? Kaj pa oblačenje nagih ter obiskovanje bolnikov in zapornikov? Takšna pomoč zahteva osebne vire.
Zapazite tudi to, da prejemniki prijaznosti niso zahtevali ničesar od dobrotnika. Neznanci niso prosili Abrahama, naj umije njihove noge in jim da jesti. Abraham je tisti, ki vidi priložnost za služenje in jo izkoristi. Ovce iz Mateja 25 opazijo potrebo in jo naslovijo, ne da bi pričakovale nagrado. Gostoljubnost je nesebično služenje drugim na lastne stroške.
Ravno misel na osebne nevšečnosti in stroške, ki nastanejo zaradi gostoljubja, nas pogosto odvrne od služenja, za kar sta lahko krivi sebičnost ali pomanjkanje zaupanja. Sebičnost ali pretirana ljubezen do sebe ovira našo požrtvovalno ljubezen do drugih. Drugim bomo pomagali le, če nam to ne bo povzročalo nevšečnosti. V trenutku, ko pomoč drugim pomeni, da moramo žrtvovati sebe in svoje interese, začnemo zanemarjati dolžnost. Kristusova samopožrtvovalna ljubezen nas še ni spremenila. Naše srce je zaprto za potrebe drugih, če nam pomoč ne prinese nobenih koristi. Toda Jezus se je odpovedal vsemu za rešitev nemočnih ljudi. Če bi razmišljal o sebi, za nas ne bi bilo nobenega upanja.

Vdovina gostoljubnost

Včasih naše služenje drugim dušijo resnični strahovi. Če bomo pomagali drugim, bomo gotovo zanemarili lastne potrebe. Kaj o tem pravi Sveto pismo? Vdova iz Sarepte je pripravljala svoj zadnji obrok, ko ji je Bog dal priložnost, da preroku izkaže gostoljubje (1 Kr 17,8–16). To jo je stalo telesnega napora, saj je morala po vodo, nato pa je morala speči še kruh za Elija. Stalo jo je tudi materialnih virov – odpovedati se je morala zadnjemu obroku. Pomemben je tudi odnosni vidik, saj je morala svojega sina prikrajšati za zadnji obrok, preden sta začela stradati. Glede na okoliščine se Božja zahteva, izrečena po preroku Eliju, zdi nepoštena, nepremišljena in nelogična. Toda Bog ji kljub temu pravi, naj se ne boji (v. 13).
Kljub resničnim strahovom, ki so kdaj del gostoljubnega življenja, nam Bog pravi: »Ne boj se.« Kaj pa, če pomagam nekomu, ki je v stiski, ta pa to izkoristi za nekaj slabega? Ne boj se. Kaj pa, če v svoj dom povabim nekoga, ki ni ravno vljuden ali hvaležen? Ne boj se. Kaj pa, če delim Jezusovo ljubezen, vendar ta človek noče sprejeti Kristusa? Ne boj se. Kaj, če dam, kar imam, sam pa ostanem brez vsega? Ne boj se.
»Elija ji je [vdovi] rekel: ›Ne boj se; pojdi in pripravi, kakor si rekla, vendar naredi iz tega najprej meni kolaček in mi ga prinesi; sebi in svojemu sinu pa ga boš pripravila potem. Kajti tako govori Gospod, Izraelov Bog: Moka v loncu ne bo pošla in olja v vrču ne bo zmanjkalo do dne, ko bo Gospod poslal dež na zemljo‹« (v. 13 in 14). Bog je pozval vdovo iz Sarepte, naj najprej postreže njegovemu služabniku in mu zaupa, da bo po tem poskrbel še za njene potrebe. Povabil jo je izkusiti to, kar piše v Mateju 6,33, ki temelji na vrsticah od 25 do 32: Veš, da je Bog zmožen poskrbeti zate, zato mu zaupaj, da bo to res naredil, in žívi v skladu s tem.
Bog nas v luči naših resničnih in namišljenih strahov vabi, da zaupamo vanj. Zaupajmo, da bo poskrbel. Zaupajmo, da nas bo zaščitil. Kristjan pravzaprav nima nobenega upravičenega izgovora, da ne bi pomagal tistim, ki so v stiski (in vedno obstaja nekdo, ki je v večji stiski kot mi). Peter nas spodbuja: »Bodite gostoljubni drug do drugega brez godrnjanja. Kot dobri oskrbniki mnogotere Božje milosti strezite drug drugemu z milostnim darom, kakor ga je kdo prejel« (1 Pt 4,9.10). Ta spodbuda temelji na kontekstu konca: »Konec vsega je blizu,« pravi apostol Peter (v. 7). Mar si ne bi morali ravno mi, ki pravimo, da pričakujemo drugi Kristusov prihod, to zapoved še posebej vzeti k srcu?

Adventistična gostoljubnost

Pojem gostoljubnosti je vtkan v ključno besedilo naše verske identitete. Izaija 58 v zaključnih vrsticah o pomenu sobote in obljubah, ki izhajajo iz posvečevanja tega dne, opiše življenje iskrenega posvečevalca sobote. To poglavje naslavlja tiste, ki si »želijo Božje bližine« (v. 2).
Po tem, ko svoje ljudstvo graja zaradi prazne religioznosti, jih Bog ne pusti v nevednosti glede tega, kaj pričakuje od njih. Za začetek resnična vera pomeni, »da odpneš krivične spone in razvežeš vezi jarma, da odpustiš na svobodo zatirane in zlomiš vsak jarem /…/, da daješ lačnemu svoj kruh in pripelješ uboge brezdomce v hišo, kadar vidiš nagega, da ga oblečeš, in se ne potuhneš pred svojim rojakom« (v. 6 in 7).
Posvečevalci sobote bodo pravilno pokazali na 58. vrstico v Izaiji 58 kot na naše vodilo pri posvečevanju sobote. Sobota, dan počitka, ni dan sebičnega veseljačenja. Poziv, naj na Božji sveti dan ne hodimo po svojih poteh in ne iščemo svojega veselja, ne govori o zabavah. Naslada Božjega ljudstva, omenjena na začetku poglavja, sta proučevanje Svetega pisma (»želijo spoznati moje poti«) in čaščenje (»želijo si Božje bližine«). Pa vendar kljub njihovemu znanju in verskim obredom njihova srca niso spreobrnjena, zato ne skrbijo za tiste, ki jim gre slabše kot njim.
Jakob je to misel povzel tako: »Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski ter se ohraniti neomadeževan od sveta« (Jak 1,27). Če v prejšnjih odstavkih nisem bil dovolj jasen, bom zdaj še enkrat ponovil: čeprav moramo biti prijazni do vseh, smo kristjani poklicani izkazovati ljubeznivost posebno tistim, ki so manj srečni od nas. »Izraelci so v praznovanja zajeli vse: reveže, tujce in levite, ki so bili tako pomočniki duhovnikov v svetišču kakor tudi verski učitelji in misijonarji. Šteli so jih za goste, s katerimi so bili gostoljubni pri vsakem družbenem in verskem veselju ter za katere so nežno skrbeli v bolezni ali stiski. Takšni ljudje morajo biti dobrodošli tudi v naših domovih« (Ellen White: Zdravje na dosegu roke, str. 233).
Osredotočenost na to, kar je Kristus naredil za nas, nas spodbuja, da posnemamo njegov zgled in skrbimo za ljudi okoli nas. Ko žrtvujemo svoje vire, da bi pomagali človeku v potrebi, se učimo bolj zaupati Bogu, postajamo manj sebični in bolj podobni Jezusu. Krščanska dobrodelnost je priložnost za spremembo značaja. To priložnost pa pogosto zamudimo.
Ker je Kristusov prihod tako blizu, si posvečevalci sobote ne smejo privoščiti, da bi zanemarili priložnosti za izkazovanje prijaznosti. Bog je odgovoril na vsak ugovor in obljubil, da bo blagoslovil našo poslušnost. Medtem ko se ljubezen mnogih ohlaja zaradi naraščajočega zla okoli nas, naj mi ljubimo, kakor je Kristus ljubil nas. Ljubimo pa ne le tistih, ki se nam zdijo vredni ljubezni, temveč tudi tiste, ki resnično potrebujejo našo prijaznost.

Vir: Sikhu Daco: Adventist Review, 22. avgust 2025 (https://adventistreview.org/theology/bible-study/eschatological-hospitality/)