Iz Svetega pisma

»Bedite in molíte, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan, a meso je slabotno.«

Matej 26,41

Prijava za uporabnike

Povežite se z nami:
icon-facebook32   icon-twitter32   icon-youtube32   icon-rss-feed32
Temeljna verovanja Krščanske adventistične cerkve Natisni E-pošta

kac-logo-text-120pxAdventisti sprejemamo Sveto pismo za edini temelj svoje vere in smo prepričani, da so tukaj podane resnice povzetek temeljnih naukov Svetega pisma. Te verske resnice kažejo na to, kako razumemo in izpričujemo svetopisemski nauk. Ponovni pregled teh temeljnih resnic je možen samo na podlagi sklepa Generalne konference Krščanske adventistične cerkve, če bi cerkev po vodstvu Svetega Duha prišla do globljega razumevanja svetopisemskih resnic oziroma če bi našla jezikovno boljši in jasnejši način izražanja temeljnih naukov Božje svete besede (Svetega pisma).

 

Kazalo

Zaradi lažjega razumevanja smo temeljne resnice Svetega pisma povzeli v naslednjih 28. točkah (kliknite na posamezne točke za pojasnilo). Z veseljem pričakujemo vaša vprašanja o veri, poslanstvu in upanju Adventistov sedmega dne! Pišite nam na naslov: info@adventisti.si.

 

1. Sveto pismo
2. Trojica
3. Bog Oče
4. Bog Sin
5. Bog Sveti Duh
6. Stvarjenje
7. Človekova narava
8. Veliki boj
9. Kristusovo življenje, smrt in vstajenje
10. Izkušnja zveličanja
11. Rast v Kristusu
12. Cerkev
13. Ostanek in njegovo poslanstvo
14. Edinost Kristusove cerkve

15. Krst
16. Gospodova večerja
17. Duhovni darovi in službe
18. Dar preroštva
19. Božje zapovedi
20. Sobota
21. Oskrbništvo
22. Krščansko vedenje
23. Zakon in družina
24. Kristusova služba v nebeškem svetišču
25. Drugi Kristusov prihod
26. Smrt in vstajenje
27. Tisočletje in konec greha
28. Nova zemlja

 


Sveto pismo
Sveto pismo Stare in Nove zaveze je napisana Božja beseda, dana z Božjim navdihnjenjem po Božjih svetih ljudeh, ki so govorili in pisali, kakor jih je vodil Sveti Duh. V njej je Bog človeku zaupal vse nujno znanje za zveličanje. Sveto pismo je nezmotljivo razodetje njegove volje. Je merilo značaja, preskus vseh izkušenj. Je veljavni vir vseh naukov in zanesljivo poročilo Božjih del v zgodovini. (2 Pt 1,20.21; 2 Tim 3,16.17; Ps 119,105; Prg 30,5.6; Iz 8,20; Jn 17,17; 1 Tes 2,13; Heb 4,12)


Trojica
Obstaja en Bog: Oče, Sin in Sveti Duh, soobstoječa edinost treh Božjih oseb. Bog je nesmrten, vsemogoč, vseveden, nad vsem in povsod navzoč. Je neomejen in presega človeško moč dojemanja, vendar je ljudem znan, ker se jim je sam razodel. Vreden je, da ga vse ustvarjeno večno časti, povišuje in mu služi. (5 Mz 6,4; Mt 28,19; 2 Kor 13,14; Ef 4,4-6; 1 Pt 1,2; 1 Tim 1,17; Raz 14,7)


Bog Oče
Večni Bog Oče je stvarnik, vir, vzdrževalec in vladar vsega, kar je ustvarjeno. Je pravičen in svet, milosten in usmiljen, počasen za jezo, poln neomajne ljubezni in zvestobe. Lastnosti in sile, ki se kažejo v Sinu in Svetem Duhu, razodevajo tudi Očeta. (1 Mz 1,1; Raz 4,11; 1 Kor 15,28; Jn 3,16; 1 Jn 4,8; 1 Tim 1,17; 2 Mz 34,6.7; Jn 14,9.)


Bog Sin
Večni Bog Sin se je učlovečil v Jezusu Kristusu. Po njem je bilo vse ustvarjeno, se je razodel Božji značaj, je bilo opravljeno delo zveličanja človeštva in bo sodil svetu. Večni pravi Bog je postal tudi pravi človek Jezus Kristus. Spočet je bil od Svetega Duha in rojen od Device Marije. Živel je in bil izkušan kot človek, a je vendar popolnoma prikazal Božjo pravičnost in ljubezen. S svojimi čudeži je prikazal Božjo moč in bil potrjen kot Božji obljubljeni Mesija. Trpel in umrl je prostovoljno na križu za naše grehe in namesto nas, bil je obujen od mrtvih in odšel v nebesa, da v nebeškem svetišču služi za nas. Zopet bo prišel v slavi, da bo za vedno rešil svoje ljudstvo in vse obnovil. (Jn 1,1-3.14; Kol 1,15-19; Jn 10,30; 14,9; Rim 6,23; 2 Kor 5,17-19; Jn 5,22; Lk 1,35; Flp 2,5-11; Heb 2,9-18; 1 Kor 15,3.4; 8,1.2; 9,28; Jn 14,1-3)


Bog Sveti Duh
Večni Bog Sveti Duh je deloval skupaj z Očetom in Sinom pri stvarjenju, učlovečenju in odrešenju. Navdihoval je svetopisemske pisce. Kristusovo življenje je prežemal z močjo. Priteguje ljudi k Bogu in jih prepričuje o grehu. Te, ki se mu odprejo, obnavlja in spreminja v Božjo podobo. Poslan je od Očeta in Sina, da bi bil vedno z Božjimi otroki, in daje cerkvi duhovne darove ter jo usposablja, da priča za Kristusa, in jo v skladnosti s Svetim pismom vodi v vso resnico. (1 Mz 1,1.2; Lk 1,35; 4,18; Apd 10,38; 2 Pt 1,21; 2 Kor 3,18; Ef 4,11.12; Apd 1,8; Jn 14,16-18.26; 15,26.27; 16,7-13)


Stvarjenje
Bog je stvarnik vsega in je v Svetem pismu objavil verodostojno poročilo o svoji ustvarjalni dejavnosti. V šestih dneh je Gospod ustvaril "nebesa in zemljo" in vse, kar živi na njej; sedmi dan v tem prvem tednu pa je počival. Tako je vzpostavil soboto za trajni spomenik na stvarjenje, ki ga je dokončal. Prvi moški in prva ženska sta bila ustvarjena po Božji podobi kot vrhunec stvarjenja. Dobila sta oblast nad svetom in odgovornost, da ga varujeta. Ko je bil svet dokončan, je bilo vse zelo dobro ter je oznanjalo Božjo slavo. (1 Mz 1; 2; 2 Mz 20,8-11; Ps 19,1-6; 33,6-9; 104; Heb 11,3)


Človekova narava
Moški in ženska sta bila ustvarjena po Božji podobi kot samostojni osebnosti z močjo prostega mišljenja in delovanja. Čeprav sta bila ustvarjena kot svobodni bitji, je bil vsak nedeljiva telesna, umska in duševna celota, odvisna od Boga za življenje, dihanje in vse drugo. Ko so naši prastarši postali neposlušni Bogu, so se odpovedali odvisnosti od njega in tako izgubili svoj visok položaj pred njim. Božja podoba v njih je bila popačena in postali so podložni smrti. Njihovi potomci imajo z njimi vred grešno naravo in čutijo vse njene posledice. Rojevajo se s slabostjo in nagnjenostjo k hudemu. Bog pa je po Kristusu spravil svet s seboj in v smrtnih ljudeh, ki so se pripravljeni spreobrniti, po Svetem Duhu obnavlja podobo njihovega Stvarnika. Ker so ustvarjeni Bogu na slavo, so povabljeni, naj ljubijo Boga in drug drugega ter odgovorno ravnajo z okoljem. (1 Mz 1,26-28; 2,7; Ps 8,4-8; Apd 17,24-28; 1 Mz 3; Ps 51,5; Rim 5,12-17; 2 Kor 5,19.20; Ps 51,10; 1 Jn 4,7.8.11.20; 1 Mz 2,15.)


Veliki boj
Celotno človeštvo je zapleteno v veliki boj med Kristusom in Satanom, pri katerem gre za Božji značaj, njegove zapovedi in njegovo vladavino v vesolju. Ta boj je nastal v nebesih, ko je neko ustvarjeno bitje s svobodo izbire zaradi ošabnosti postalo Satan, Božji sovražnik, in zapeljalo k uporu del angelov. Ko je zapeljal Adama in Evo v greh, je duh upora prenesel tudi na ta svet. Ta greh je popačil Božjo podobo v ljudeh, povzročil nered v ustvarjenem svetu in končno povzročil njegovo uničenje v času vesoljnega potopa. Pred očmi vsega vesolja je ta svet postal prizorišče splošnega spopada, v katerem bo Bog ljubezni končno dokazan kot zmagovalec. Da bi Kristus v tem boju pomagal svojemu ljudstvu, mu pošilja Svetega Duha in svoje zveste angele, da ga vodijo, ščitijo in podpirajo na poti zveličanja. (Raz 12,4-9; Iz 14,12-14; Ezk 28,12-18; 1 Mz 3; Rim 1,19-32; 5,12-21; 8,19-22; 6 do 8; 2 Pt 3,6; 1 Kor 4,9; Heb 1,14.)


Kristusovo življenje, smrt in vstajenje
Kristusovo življenje popolne poslušnosti Božji volji, njegovo trpljenje, smrt in vstajenje so po Božji previdnosti edino sredstvo za očiščenje človeških grehov. Kdor z vero sprejme to spravo, ima večno življenje. Vsa stvarstva lahko tako bolje razumejo neskončno in sveto Stvarnikovo ljubezen. Ta popolna sprava potrjuje pravičnost Božjih zapovedi in razodeva njegov značaj. S tem se obsoja naš greh in obenem zagotavlja možnost za naše odpuščanje. Kristusova smrt namesto nas ima očiščujočo, spravno in spreminjajočo moč. Kristusovo vstajenje je oznanilo Božje zmage nad hudobnimi močmi in zagotovilo končne zmage nad grehom in smrtjo vsem, ki se želijo spraviti. Njegovo vstajenje je za gospoda razglasilo Jezusa Kristusa, pred katerim se bo nekoč pripognilo vsako koleno v nebesih in na zemlji. (Jn 3,16; Iz 53; 1 Pt 2,21.22; 1 Kor 15,3.4.20-22; 1 Kor 15,3.4.20-22; 2 Kor 5,14.15.19-21; Rim 1,4; 3,25; 4,25; 8,3.4; 1 Jn 2,2; 4,10; Kol 2,15; Flp 2,6-11)


Izkušnja zveličanja
Bog nas tako neizmerno ljubi in je usmiljen z nami, da je Kristusa, ki ni poznal greha, storil zaradi nas v greh, da smo lahko v njem opravičeni pred Bogom. Po Svetem Duhu se začenjamo zavedati svoje potrebe, priznavamo svojo grešnost, se kesamo za svoje prestopke in verujemo v Jezusa kot Gospoda in Kristusa, ter našo zameno in zgled. Ta vera, ki sprejema zveličanje, se poraja v nas po moči Božje besede in je dar njegove milosti. Opravičujemo se po Kristusu, Bog pa nas sprejema za svoje otroke in nas osvobaja oblasti greha. Po Svetem Duhu se spreminjamo in posvečujemo. On obnavlja naš um in razmišljanje, napiše Božje zapovedi ljubezni v naše srce in nam daje moč za sveto življenje. Če živimo v Kristusu, dobivamo delež v Božji naravi in imamo gotovost zveličanja že sedaj in pri sodbi. (2 Kor 5, 17-21; Jn 3,16; Gal 1,4; 4, 4-7; Tit 3,3-7; Jn 16,8; Gal 3, 13.14; 1 Pt 2,21.22; Rim 10,17; Lk 17,5; Mr 9,23.24; Ef 2, 5-10; Rim 3, 21-26; Kol 1, 13.14; Rim 8,14-17; Gal 3,26; Jn 3,3-8; 1 Pt 1,23; Rim 12,2; Heb 8,7-12; Ezk 36,25-27; 2 Pt 1,3.4; Rim 8,1-4; 5,6-10)


Rast v Kristusu

S svojo smrtjo na križu je Jezus premagal sile zla. Ta, ki je ukrotil demonske duhove med svojo službo na zemlji, je zlomil njihovo moč in zagotovil njihov končni propad. Jezusova zmaga nam daje zmago nad silami zla, ki si še vedno prizadevajo, da bi nas nadzorovale, ko hodimo z njim v miru, veselju in gotovosti njegove ljubezni. Zdaj Sveti Duh prebiva v nas in nam daje moč. Neprestano vdani Jezusu, našemu Zveličarju in Gospodu, smo osvobojeni bremena naših preteklih dejanj. Ne živimo več v temi, strahu pred silami zla, nevednosti ali nesmiselnosti svojega prejšnjega načina življenja. V tej novi svobodi, ki jo imamo v Jezusu, smo poklicani rasti v podobnosti njegovemu značaju po vsakdanjem občestvu z njim po molitvi, hranjenju z njegovo besedo in po premišljevanju o njej ter njegovi skrbi, po čaščenju s pesmijo, zbiranju k bogoslužju in sodelovanju v poslanstvu cerkve. Ko dajemo sami sebe v ljubečo službo ljudem okrog sebe in pričamo o Božji odrešitvi, njegova neprestana navzočnost v nas po Svetem Duhu, spreminja vsak trenutek in vsako dejavnost v duhovno izkušnjo. (Ps 1,1.2; 23,4; 77,11.12; Kol 1,13.14; 2,6.14.15; Lk 10,17-20; Ef 5,19.20; 6,12-18; 1 Tes 5,23; 2 Pt 2,9; 3,18; 2 Kor 3,17.18; Fil 3,7-14; 1 Tes 5,16-18; Mt 20,25-28; Jn 20,21; Gal 5,22-25; Rim 8,38.39; 1 Jn 4,4; Heb 10,25)


Cerkev
Cerkev je občestvo vernih, ki priznavajo Jezusa Kristusa za Gospoda in Zveličarja. Kakor je bilo Božje ljudstvo v starozakonskih časih poklicano iz sveta, tako smo tudi mi. Združujemo se pri bogoslužju, bratskem občestvu, proučevanju Božje besede, ohranjanju Gospodove večerje, službi vsemu človeštvu in oznanjevanju evangelija vsemu svetu. Cerkev je dobila svoje pooblastilo od Kristusa, ki je učlovečena Beseda, in iz Svetega pisma, napisane Božje besede. Cerkev je Božja družina. Njeni verniki, ki jih je posvojil za svoje otroke, živijo na osnovi nove zaveze. Cerkev je skupnost vere, Kristusovo telo, katere glava je on sam. Cerkev je nevesta, za katero je Kristus umrl, da bi jo posvetil in očistil. Ob svojem slavnem prihodu jo bo priznal za slavno cerkev. To so verni vseh časov, odkupljeni z njegovo krvjo, ki nimajo hibe ali madeža in so sveti in neoporečni. (1 Mz 12,3; Apd 7,38; Ef 4,11-15; 3,8-11; Mt 28,19.20; 16,13-20; 18,18; Ef 2,19-22; 1,22.23; 5,23-27; 1 Kol 1,17.18.)


Ostanek in njegovo poslanstvo
Svetovno cerkev sestavljajo vsi tisti, ki resnično verujejo v Kristusa. Toda v zadnjih dneh, v času splošnega odpada, je iz sveta poklican ostanek, da izpolnjuje Božje zapovedi in ohrani Jezusovo vero. Ta ostanek opozarja, da je prišla ura sodbe, in pridiga, da je zveličanje možno samo po Kristusu, ter naznanja njegov zopetni prihod. To naznanjanje je simbolično predstavljeno s tremi angeli iz Razodetja 14 in se dogaja hkrati s preiskovalno sodbo v nebesih, a na zemlji povzroča spokorjenje in reformo. Vsak vernik je poklican k osebnemu sodelovanju v tem pričanju po vsem svetu. (Raz 12,17; 14,6-12; 18,1-4; 2 Kor 5,10; Jud 3,14; 1 Pt 1,16-19; 2 Pt 3,10-14; Raz 21,1-14.)


Edinost Kristusove cerkve
Cerkev je eno telo z mnogimi udi, ki so poklicani iz vsakega naroda, roda, jezika in ljudstva. V Kristusu je vernik novo stvarstvo. V cerkvi nas ne smejo deliti razlike po rasi, kulturi, izobrazbi, narodnosti, družbene razlike in delitev na moške in ženske. V Kristusu so vsi eno in povezani po enem Duhu z njim in med seboj. V njem naj vsi služimo drug drugemu brez pridržkov in pristranskosti. Ker se je Jezus Kristus razodel v Svetem pismu, nas povezujeta ista vera in isto upanje - kar izpričujemo pred vsemi ljudmi. Ta edinost ima svoj vir v edinosti troedinega Boga, ki nas je sprejel za svoje otroke. (Rim 12,4.5; 1 Kor 12,12-14; Mt 28,19.20; Ps 133,1; 2 Kor 5,16.17; Apd 17,26.27; Gal 3,27.29; Kol 3,10-15; Ef 4,14-16; 4,1-6; Jn 17,20-23.)


Krst
S krstom priznavamo svojo vero v smrt in vstajenje Jezusa Kristusa in pričamo, da smo umrli grehu in se odločili hoditi v novem življenju. S tem priznavamo Kristusa za Gospoda in Zveličarja, postajamo pripadniki njegovega ljudstva in verniki njegove cerkve. Krst je simbol naše edinosti s Kristusom, odpuščanja naših grehov in sprejetja Svetega Duha. Je potrdilo vere v Jezusa Kristusa kakor tudi znamenje spokorjenja za grehe in se opravlja s potopitvijo v vodo. Pred krstom se proučujejo resnice Svetega pisma in sprejmejo njegovi nauki. (Rim 6,1-6; Kol 2,12.13; Apd 16,30-33; 22,16; 2,38; Mt 28,19.20.)


Gospodova večerja
Pri Gospodovi večerji zaužijemo simbole za telo in kri Jezusa Kristusa in s tem izrazimo svojo vero vanj kot v svojega Gospoda in Zveličarja. Pri tem doživetju občestva je Kristus navzoč, da bi se srečal s svojim ljudstvom in ga okrepil. Z udeležbo pri Gospodovi večerji veselo oznanjamo Gospodovo smrt, dokler ne bo spet prišel. Da bi se pripravili za Gospodovo večerjo, moramo preiskati sebe, se spokoriti in priznati svoje grehe. Gospod je tudi uredil službo umivanja nog. To izraža potrebo ponovnega čiščenja, je izraz pripravljenosti ponižne službe drug drugemu po Kristusovem zgledu, in naj bi zedinilo naša srca v ljubezni. Gospodove večerje se lahko udeležijo vsi verni kristjani. (1 Kor 10,16.17; 11,23-30; Mt 26,17-30; Raz 3,20; Jn 6,48-63; 13,1-17.)


Duhovni darovi in službe
Bog je vsem vernikom svoje cerkve v vseh časih dajal duhovne darove. Vsak vernik mora uporabiti podarjene darove v ljubezni in duhu službe za splošno blaginjo cerkve in človeštva. Ti darovi, ki jih daje Sveti Duh po svoji volji, usposabljajo vernike za vse službe, ki so cerkvi potrebne, da bi opravila od Boga zaupane dolžnosti. Po Svetem pismu so to naslednje službe: vera, zdravljenje, preroštvo, oznanjevanje evangelija, poučevanje, upravljanje, sprava, usmiljenje, požrtvovalno podpiranje in spodbujanje bližnjih, da bi bili potolaženi in ohrabreni. Vernikom, ki jih je Bog poklical in usposobil Sveti Duh, bo cerkev priznala delo dušnega pastirstva, oznanjevanja in poučevanja. Ti darovi pomagajo vernikom v pripravi za službo, da bi se cerkev dvignila do duhovne zrelosti in bi dosegla edinost vere in Božjega spoznanja. Če verniki uporabljajo te duhovne darove kot vdani oskrbniki Božje mnogotere milosti, bo cerkev zaščitena pred uničujočim vplivom naukov in bo rasla tako, kakor je po volji Bogu, in se izpopolnjevala v veri in ljubezni. (Rim 12,4-8; 1 Kor 12,9-11.27.28; Ef 4,8.11-16; Apd 6,1-7; 1 Tim 2,1-3; 1 Pt 4,10.11.)


Dar preroštva
Eden darov Svetega Duha je tudi preroštvo. To je znamenje, po katerem se prepozna ostanek cerkve, in se je razodelo v službi Ellen G. White. Spisi te Gospodove poslanke so stalen in veljaven vir resnice, ki daje cerkvi tolažbo, smernice, nauk in grajo. Ti spisi tudi jasno poudarjajo, da je Sveto pismo merilo, po katerem se morajo meriti in ocenjevati vsi nauki in izkušnje. (Jl 2,28.29; Apd 2,14-21; Heb 1,1-3; Raz 12,17; 19,10.)


Božje zapovedi
Temeljna načela Božjega zakona so izražena v desetih zapovedih in z zgledom prikazana v življenju Jezusa Kristusa. Izražajo Božjo ljubezen, voljo in namene, ki se nanašajo na človeško ravnanje in medsebojne odnose. Božje zapovedi so obvezne za vse ljudi vseh časov, so osnova Božje zaveze z njegovim ljudstvom in merilo pri Božji sodbi. Po delovanju Svetega Duha nam razodevajo, kaj je greh, in prebujajo v nas zavest, da nam je Zveličar potreben. Zveličanje se dosega popolnoma po milosti in ne po delih, toda poslušnost Božjim zapovedim je sad zveličanja. Ta poslušnost oblikuje v nas krščanski značaj in poraja v nas čustvo spokojnosti. Je dokaz naše ljubezni do Gospoda in naše odgovornosti za bližnje. V poslušnosti iz vere se razodeva Kristusova moč, ki spreminja ljudem življenje in tako krepi krščansko pričanje. (2 Mz 20,1-17; Ps 40,7.8; Mt 22,36-40; 5 Mz 28,1-14; Mt 5,17-20; Heb 8,8-10; Jn 16,7-10; Ef 2,8-10; 1 Jn 5,3; Rim 8,3.4; Ps 19,7-14.)


Sobota
Po šestih dneh stvarjenja je dobrotljivi Stvarnik počival sedmi dan in ustanovil soboto za vse ljudi v spomin na stvarjenje. Četrta zapoved nespremenljivega Božjega zakona zahteva posvečevanje tega sedmega dne - sobote kot dneva počitka, bogoslužja in službe v skladnosti z Jezusovim naukom in njegovimi deli, ker je On gospodar sobote. Sobota je dan veselega občestva z Bogom in bližnjimi. Je simbol naše odrešitve v Kristusu, znamenje našega posvečenja, spričevalo naše zvestobe in predokus večnega življenja v Božjem kraljestvu. Sobota je trajno znamenje Božje večne zaveze z njegovim ljudstvom. Kdor posvečuje ta sveti čas od večera do večera, od sončnega zahoda do sončnega zahoda, poveličuje Božja ustvarjalna in obnavljajoča dela. (1 Mz 2,1-3; 2. Mz 20,8-11; Lk 4,16; Iz 56,4-6; 58,13.14; Mt 12,1-12; 2 Mz 31,13-17; Ezk 20,12.20; 5 Mz 5,12-15; Heb 4,1-11; 3 Mz 23,32; Mr 1,32.)


Oskrbništvo
Smo Božji oskrbniki, katerim je zaupal čas in priložnosti, sposobnosti in imetje, blagoslove zemlje in njene dobrine. Bogu smo odgovorni, da jih razumno uporabljamo. Božjo lastniško pravico priznavamo s svojo zvesto službo njemu in svojim bližnjim z vračanjem desetega dela svojega prihodka Bogu in z dajanjem darov, s čimer podpiramo oznanjevanje njegovega evangelija in rast njegove cerkve. Zvesto opravljanje oskrbniške službe je prednost, ki nam jo daje Bog, da bi rasli v ljubezni ter premagovali sebičnost in lakomnost. Oskrbnik se veseli blagoslovov, ki jih dobivajo drugi zaradi njegove zvestobe. (1 Mz 1,26-28; 2,15; 1 Krn 29,14; Ag 1,3-11; Mal 3,8-12; 1 Kor 9,9-14; Mt 23,23; Rim 15,26.27)


Krščansko vedenje
Poklicani smo, da bomo bogaboječe ljudstvo, ki misli, čuti in deluje v skladnosti z nebeškimi načeli. Da bi lahko Sveti Duh ponovno v nas oblikoval Gospodu podoben značaj, se zavestno ukvarjamo samo s tem, kar bo v našem življenju krepilo krščansko čistost, ohranjalo zdravje in spodbujalo veselje. To pomeni, da mora naša zabava in razvedrilo zadovoljevati najvišja merila krščanskega okusa in lepote. Medtem ko vsekakor priznavamo razlike v kulturi, mora biti naše oblačilo preprosto, skromno in okusno. Ustrezati mora tistim, katerih prava lepota ni zunanje okraševanje, ampak neminljivi nakit prijaznega in srčno dobrega duha. To pomeni, da moramo razumno skrbeti za svoje telo, ker je tempelj Svetega Duha. Skupaj z ustreznimi vajami in počitkom moramo uživati kar se najbolj da zdravo hrano in se odrekati vsaki hrani, ki jo ima Sveto pismo za nečisto. Prav tako se zdržujemo vseh alkoholnih pijač, tobaka in mamil ter vseh neodgovornih uporab zdravil in narkotikov, ker škodujejo našemu telesu. Namesto tega se ukvarjamo z vsem, kar vodi naše misli in telo v pokornost Kristusu, ki želi, da bi bili zdravi, veseli in srečni. (Rim 12,1.2; 1 Jn 2,6; Ef 5,1-21; Flp 4,8; 2 Kor 10,5; 6,14 do 7,1; 1 Pt 3,1-4; 1 Kor 6,19.20; 10,31; 3 Mz 11; 3 Jn 2)


Zakon in družina
Zakon kot Božja ustanova, ki je bila vzpostavljena v Edenu in jo je potrdil Jezus Kristus, je dosmrtna skupnost enega moškega in ene ženske združenih z zvezo ljubezni. Kristjan sklene zakonsko zvezo z Bogom in z zakoncem in naj jo skleneta samo dva, ki sta povezana z isto vero. Vzajemna ljubezen, čast, spoštovanje in odgovornost so temelj tega odnosa. Ta naj odseva ljubezen, svetost, prisrčnost in trajnost odnosa, ki vlada med Kristusom in njegovo cerkvijo. Ko je Kristus govoril o razvezi, je dejal, da prešuštvuje vsak, ki zapusti svojega zakonskega tovariša - razen zaradi prešuštvovanja - in se poroči s kom drugim. Čeprav morda neki zakonski in družinski odnosi ne bodo dosegli ideala, lahko zakonca, ki sta si zvesta v Kristusu, uresničita občestvo ljubezni pod vodstvom Svetega Duha in s pomočjo cerkve. Bog blagoslavlja družino in želi, da njeni člani pomagajo drug drugemu pri doseganju popolne zrelosti. Starši morajo tako vzgajati svoje otroke, da ljubijo in poslušajo Gospoda. S svojimi besedami in zgledom jih morajo voditi do spoznanja, da je Kristus ljubezniv vzgojitelj, poln nežnosti in skrbi, ki želi, da bi postali udi njegovega telesa in s tem člani Božje družine. Pomembnost krepitve družinskih vezi je posebno poudarjena v zadnjem evangelijskem sporočilu. (1 Mz 2,18-25; Mt 19,3-9; Jn 2,1-11; 2 Kor 6,14; Ef 5,21-33; Mt 5,31.32; Mr 10,11.12; Lk 16,18; 1 Kor 7,10.11; 2 Mz 20,12; Ef 6,1-4; 5 Mz 6,5-9; Prg 22,6; Mal 4,5.6)


Kristusova služba v nebeškem svetišču
V nebesih je pravo svetišče, ki ga je naredil Gospod, ne pa človek. V njem Kristus služi za nas. S to službo omogoča vernikom uživati blagoslove njegove spravne daritve, ki jo je enkrat za vselej daroval na križu. Ob svojem vnebohodu je bil postavljen za našega velikega duhovnika in začel svojo posredniško službo. Leta 1844 je ob koncu preroškega obdobja, ki je trajalo 2300 dni in noči, začel svoje drugo in zadnje obdobje spravne službe. To obdobje razumemo v smislu preiskovalne sodbe, ki je del končnega uničenja vsakega greha, kar je bilo simbolično predstavljeno s čiščenjem nekdanjega starozaveznega svetišča na dan sprave. Pri tej simbolični službi se je svetišče čistilo s krvjo živalskih daritev, a nebeško svetišče se očiščuje s popolno daritvijo Jezusove krvi. Preiskovalna sodba razodeva nebeškim bitjem, kateri med mrtvimi so zaspali v Kristusu in so s tem vredni imeti delež pri prvem vstajenju. Kaže tudi, kdo med živimi ima občestvo s Kristusom, izpolnjuje Božje zapovedi in je ohranil Jezusovo vero. Kdor tako hodi za Kristusom, je pripravljen za spremembo in bo prenesen v večno Božje kraljestvo. Ta sodba razglaša Božjo pravičnost, ko zveličuje vse, ki verujejo v Jezusa Kristusa. Razglaša, da bodo prejeli kraljestvo vsi, ki so ostali Bogu zvesti. Konec te Kristusove službe bo označil konec časa milosti pred drugim Kristusovim prihodom. (Heb 8,1-5; 4,14-16; 9,11-28; 10,19-22; 1,3; 2,16.17; Dan 7,9-27; 8,13.14; 9,24-27; 4 Mz 14,34; Ezk 4,6; 3 Mz 16; Raz 14,6.7; 20,12; 14,12; 22,12)


Drugi Kristusov prihod
Drugi Kristusov prihod je blaženo upanje cerkve in čudovit evangelijski vrhunec. Zveličarjev prihod bo resničen, oseben in viden vsem po vsem svetu. Ko se bo Kristus vrnil, bodo pravični mrtvi vstali in skupaj z živimi pravičnimi poveličani in vzeti v nebesa, krivični pa bodo pomrli. Uresničenje večine prerokovanj skupaj s sedanjim stanjem v svetu razodeva, da je Kristusov prihod blizu, pred vrati. Natančen čas tega dogodka nam ni razodet, zato pa nam je bilo poslano vabilo, naj bomo vedno pripravljeni. (Tit 2,13; Heb 9,28; Jn 14,1-3; Apd 1,9-11; Mt 24,14; Raz 1,7; Mt 26,43.44; 1 Tes 4,13-18; 1 Kor 15,51-54; 2 Tes 1,7-10; 2,8; Raz 14,14-20; 19,11-21; Mt 24; Mr 13; Lk 21; 2 Tim 3,1-5; 1 Tes 5,1-6)


Smrt in vstajenje
Plačilo za greh je smrt. Bog pa, ki je edini nesmrten, bo dal večno življenje vsem, ki jih je odrešil. Vse do tistega dne je smrt nezavestno stanje za vse umrle. Ko bo prišel Kristus, ki je naše življenje, bodo obujeni in skupaj z živimi pravičniki poveličani ter odpeljani k srečanju z Gospodom. Drugo vstajenje pa, vstajenje krivičnih, bo tisoč let pozneje. (Rim 6,23; 1 Tim 6,15.16; Prd 9,5.6; Ps 146,3.4; Jn 11,11-14; Kol 3,4; 1 Kor 15,51-54; 1 Tes 4,13-17; Jn 5,28.29; Raz 20,1-10)


Tisočletje in konec greha
Tisočletje je tisoč let trajajoča Kristusova vladavina s svetimi v nebesih med prvim in drugim vstajenjem. V tem času se bo sodilo mrtvim krivičnim. Zemlja bo popolnoma pusta in brez živih človeških prebivalcev. Samo Satan s svojimi angeli bo prebival na njej. Ob koncu tega tisočletja se bo Kristus s svojimi svetimi in svetim mestom spustil iz nebes na zemljo. Tedaj bodo vstali mrtvi krivični in s Satanom in njegovimi angeli obkolili sveto mesto. Toda ogenj od Boga jih bo použil in očistil zemljo. Tako bo vesolje za vedno osvobojeno greha in grešnikov. (Raz 20; 1 Kor 6,2.3; Jer 4, 23-26; Raz 21,1-5; Mal 4,1; Ezk 28,18.19)


Nova zemlja
Bog bo poskrbel, da bodo nova nebesa in nova zemlja, v katerih prebiva pravičnost, večni dom odrešenih in popolne razmere za večno življenje, za ljubezen, veselje in rastoče spoznanje v Božji navzočnosti. Sam Bog bo prebival med svojim ljudstvom. Smrti in bolečine ne bo več. Veliki boj bo končan in greha ne bo nikoli več. Vse, kar obstaja, živo in neživo, bo naznanjalo, da je Bog ljubezen. On bo vladal vekomaj. Amen. (2 Pt 3,13; Iz 35; 65,17-25; Mt 5,5; Raz 21,1-7; 22,1-5; 11,15)



 

Na naši spletni strani uporabljamo piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje in spremljanje statistike obiska. Če želite izvedeti več o tem, preberite našo Izjavo o uporabi piškotkov.

Ali se strinjate, da v ta namen na vaš računalnik naložimo piškotke?

EU Cookie Directive Plugin for Joomla Information